Jasno začrtane arhitekturne politike v Sloveniji še nimamo, obstajajo pa nastavki zanjo. Ti bodo vključeni med zakonske novosti in spremembe na področju arhitekturno-urbanističnega načrtovanja ter nacionalnega stanovanjskega programa, dočakali pa naj bi tudi oblikovanje koncepta arhitekturne politike. Izhodišča za zakonske spremembe in arhitekturno politiko je na kongresu v imenu 1151 članov - mnogi so se prireditve udeležili - predstavil dr. Viktor Pust , predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor. Poudaril je, da na prvo mesto spada ozaveščanje prebivalstva pa tudi države in pristojnih ministrstev, saj lahko le tako pričakujemo kakovostne zakonske ukrepe.

Dr. Stane Bernik je ob tem dodal, da si ne bi smeli želeti le ene same arhitekturne politike, govoriti moramo o kontekstu arhitekturne politike oziroma politik. Idealne politike (politik) pač ni, zato bi morali naravo naše arhitekturne politike natančneje določiti, meni Bernik - naj bi šlo za politiko, ki je enotna in torej skupna, ali za seštevek posameznih "politik"? Za težnje aktualne politike, ki so pogosto partikularne, ali za stališča arhitekturne stroke?

Vsekakor v trenutnem položaju težav ne manjka, so se strinjali zbrani. Med drugim so opozorili, da že od 80. let prejšnjega stoletja nimamo več načrtov za celovito urejanje prostora. Kot je povedal dr. Peter Gabrijelčič , so urbanizem nadomestili "plani in planiranje", nimamo pa mestnih načrtov, kar ni brez posledic. Izginotje "poklica" urbanista je pokazalo slabe strani, je ob tem pripomnil arhitekt Janko Rožič . Po mnenju sodelujočih ne bi smeli pozabiti na mesto arhitektov v družbi in ustrezno vrednotenje njihovega dela - tako bi bilo treba jasno opredeliti, kolikšna je denimo vrednost projekta za šolski objekt, stanovanjski blok, bazen in podobno. Zbornica bi morala poskrbeti za enoten cenik oziroma določitev tarif, ki bi se jih morali držati vsi, ne pa da drug drugemu skačejo v zelje in si znižujejo ceno.

Mnogi so zagotavljali, da je arhitektura "dobrina vseh" in zato javno dobro, pri tem pa so poudarjali predvsem njeno kakovost. O vlogi arhitekture v francoski družbi in zakonodaji je govoril Jean Francois Susini , o javnem interesu arhitekture pa je spregovorila Marie-Helene Lucas , predsednica Evropske arhitekturne zbornice. Po njenem si je treba prizadevati za takšne arhitekturne rešitve, ki bodo naročniku in družbi kot celoti zagotavljale najugodnejše storitve; sprejetje evropske in nacionalnih arhitekturnih politik naj bi tako zagotovilo izboljšanje okolja na vseh ravneh.