"Niste prvi, ki meni, da sem bil eden večjih talentov, a tega nisem izkoristil. Čisto vsak tako reče. Moja največja napaka je bila, da nisem šel v Cantina Tollo med profesionalce kot Martin Hvastija in Borut Rovšček. V Rogu me niso pustili. Verjetno sem tudi sam kriv, ker nisem bil odločen do konca. Hoteli so me zase, ker sem bil dober. A nič mi ni žal. Veliko lepega je bilo," nazorno pove Premužič.

Tudi cela vrsta dogodivščin je, ki bi mu ob drugačnem razpletu verjetno obrnile kariero. "Za SP v Kolumbiji sem bil v življenjski formi (Vršič v 32 minutah, op.p.), na pripravljalnih dirkah v ZDA sem se vozil z Indurainom in Armstrongom, a sem se zastrupil. Dan pred odhodom na svetovno prvenstvo v Stuttgart mi je poštar na kolesarski stezi odprl vrata avtomobila in namesto z nogo v Nemčijo sem šel z nogo v mavec," se spominja. Prvi zmagovalec dirke Po Sloveniji je vsaj tri izgubil. "Z Aleksandrom Vinokurovom sva drvela z Vršiča, pa sem preveč polagal ovinke. On je padel in dolgo iskal nov merilec srčnega utripa, mene pa so Italijani ujeli," pove zgodbico, ki ima nadaljevanje v šali, da je Vinokurov pač od tedaj pravilno treniral. Drugič je "zmrznil" v snegu Vršiča in moral rumeno majico predati Mitji Mahoriču. Enkrat so ga oškodovali sodniki pri času, pa je zmagal Valter Bonča. "Rad sem tudi pomagal. Le da sem to redko dobil povrnjeno," je spoznal.