Dane Zajc se je rodil 26. oktobra 1929 v Zgornji Javorščici pri Moravčah. Otroštvo je preživel na kmetih, "sredi pašnikov in čred, v gozdu je poznal živali, posebno krokarje, kače in volkove", kot je v nekem priložnostnem spisu zapisal pisatelj Lojze Kovačič. Potem je med njegove otroške igre planil strah, imenovan vojna. Nemci so požgali Zajčevo domačijo, očeta napol živega vrgli v ogenj, dva brata sta umrla v partizanih. Vojne travme odmevajo v nekaterih Zajčevih pesmih, zlasti v Jalovi setvi iz njegove prve pesniške zbirke Požgana trava , ki jo je izdal v samozaložbi. Ta zbirka je izzvala zgražanje "rdečih dušebrižnikov", rečeno je bilo, da pljuva po NOB. Daneta Zajca so leta 1951 izključili iz gimnazije, ki jo je leta 1958 končal zasebno, potem pa mu niso dovolili vpisa na univerzo. Leta 1955 se je zaposlil kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1989. V letih 1991-1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za svoje literarno delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi Levstikovo za življenjsko delo (2005), Grumovo, Jenkovo in Prešernovo nagrado (1981). Leta 1997 je postal redni član SAZU.

Dane Zajc se je v 50. letih tesno povezal s skupino pesnikov (Gregor Strniša, Veno Taufer), pisateljev (Lojze Kovačič), dramatikov (Dominik Smole, Primož Kozak) in teoretikov (Taras Kermauner, Veljko Rus, Jože Pučnik), ki je vpeljala eksistencializem ter sprožila več prelomnih kulturnih in političnih dejanj (izhajanje revij Beseda, Revija 57 in Perspektive).

Za prvo obdobje Zajčevega pesnjenja (zbirke Požgana trava, Jezik iz zemlje in Ubijalci kač , drami Otroka reke in Potohodec ) je značilen kristalni izbrušen in ritmiziran prosti verz, ki kljub metaforični gostoti vzpostavlja trdno narativno zgradbo. V zbirkah Rožengruntar, Si videl in Zarotitve ter v dramah Voranc, Mlada Breda, Medeja in Grmače se je Zajčev globok in presunljiv patos umaknil morbidnemu in grotesknem humorju, "temeljnemu smehu" ironije in samoironije. Pesnik je radikalno upesnil položaj sodobnega človeka, ki ne najde več potrditve za smisel bivanja.

V slovensko dramatiko je Dane Zajc vpeljal izvirni model poetične drame, ki uprizarja skrajno napete konflikte med ranljivim posameznikom in brezčutnim družbenim aparatom.

Dane Zajc je tudi eden izmed najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev književnosti, namenjene otrokom in mladini. Njegove pesniške zbirke za otroke se odlikujejo z vedrim, prijaznim odnosom do otroka ter z izvirnimi jezikovnimi postopki. Napisal je tudi več domišljijsko bogatih pravljic. Njegova mladinska dela so zbrana v knjigi Pesmi, pravljice in igre za otroke (1990).

Dane Zajc je kot eden najpomembnejših slovenskih pesnikov doživel tudi številne prevode v tujih revijah in antologijah, knjižno pa so njegove prevedene pesmi izšle v srbščini, makedonščini, angleščini, nemščini, švedščini in francoščini. Zadnja leta je Dane Zajc na literarnih koncertih pogosto sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom.