V turističnih vodičih piše, da je Palermo mesto neštetih nasprotij - hrupno, zapeljivo in drzno. Je mešanica bizantinskega, arabskega, normanskega, baročnega in renesančnega stila, vse skupaj pa je začinjeno z mafijskim priokusom. A ljudje v Palermu so prijazni, čeprav prej revni kot bogati. Poleg hrane (v mestu je več kot 400 restavracij) je njihova velika strast seveda nogomet, toda ne reprezentančni, pač pa ponos mesta U.S. Citta di Palermo.

Klub, ki igra v dresih nenavadne rožnato-črne barvne kombinacije, je bil ustanovljen že leta 1900, a je bil doslej v senci velikanov Milana, Interja, Juventusa in drugih. V svoji 105-letni zgodovini ni osvojil še nobene odmevnejše lovorike, za lansko vrnitev v prvo ligo pa je potreboval neverjetnih 31 let. Pred tem je leta 1986 tudi bankrotiral, kar nazorno priča o težkem življenju na vroči Siciliji. Človek, ki je poskrbel, da je štadion Renzo Barbera za 37.000 gledalcev znova najbolj priljubljeno zbirališče mladih in starih, je Maurizio Zamparini, predsednik kluba, ki je vložil milijone evrov in zgradil moštvo za nastopanje v prvi ligi. V minuli sezoni je Palermo skoraj šokiral italijansko nogometno javnost, saj je osvojil visoko šesto mesto in se uvrstil tudi v pokal UEFA. "Življenje navijačev Palerma je lepo, toda v mislih nismo povsem brez skrbi. Tudi zaradi tega, ker je klub doslej že kar sedemkrat izpadel v drugo ligo in so glede na to slabši od njega le še Bari, Brescia, Atalanta ter Genoa," je med reprezentančnim obiskom Palerma v polomljeni angleščini s primesjo nemščine in italijanščine razlagal domači gostinec Ercole. Ta si ni mogel kaj, da ne bi ob pogledu na Palermov navijaški šal, ki si ga je zgoraj podpisani novinar kupil za spomin, začel z nogometno debato.

Da je nogometni klub Palermo, ki je najhujši poraz v svoji zgodovini doživel v sezoni 1950/51, ko ga je Milan premagal kar z 9:0, zares številka ena, je dovolj že kratek sprehod po mestu. Navijaške zastavice z napisom Forza Palermo visijo na vsaki drugi hiši, otroci brcajo rožnato-črne žoge, lokalni časopisi več prostora kot reprezentanci namenjajo svojemu klubu...

"Seveda smo ponosni, kadar pri nas igra italijanska izbrana vrsta, toda tukaj do `squadre` nihče ne čuti takšno strast kot do kluba," še dodaja Ercole, njegove besede pa so potrdili navijači na tekmi s Slovenijo, ki so vsak dotik Luce Tonija z žogo nagradili z glasnimi žvižgi, da bi se nekdanji napadalec Palerma po tekmi najraje kar zjokal. "Toni je izdajalec, drese z njegovim priimkom na hrbtu pa tako ali tako kupujejo le še turisti," meni gostinec Ercole, ki je tako kot somisleči že našel novega ljubljenca v rožnato-črnem dresu. To je Andrea Caracciolo, ki je, zanimivo, na mafijski otok prišel iz Brescie, tako kot Toni.