Osnovnošolsko odločitev med rokometom in košarko mu je olajšal propad košarkarskega kluba v Trebnjem in leta 1989 je bil prvič registriran kot rokometaš. A po nekaj letih je zapustil matični klub in odšel v Italijo. "V Trebnjem me nikoli niso cenili kot domačega igralca. Nikoli me niso resno jemali, bolj kot `levo smetalo`. Vsi, ki so prihajali, so bili vredni več. Sčasoma sem jim začel vračati tako, da nisem treniral in igral toliko, kot bi lahko," priznava simpatični Boštjan Hribar , ki je od kluba sam odkupil odškodnino (šlo je za okoli 9.000 takratnih nemških mark).

MREŽE SO SE TRESLE

V sezoni pred odhodom v Italijo je imel že podpisano pogodbo z nemškim klubom v Karlsruheju. A le dva dni pred tem, ko bi moral oditi tja, so mu sporočili, da je glavni pokrovitelj odpovedal sodelovanje s klubom in da je prestop padel v vodo. Boštjan je pol sezone pavziral, nato pa se je vrnil v Trebnje. S pomočjo rokometnega trenerja Miha Jelovčana, ki je nekoč igral v Italiji, se je nato pri 23 letih znašel v drugoligašu Pallamano 85 Bologna. "Ko sva se z Jelovčanom peljala v Bologno, sem mu v šali rekel: `Miha, boš videl, da bom najboljši strelec v ligi.` In to se je potem zgodilo," se spominja Dolenjec, ki je bil najboljši strelec druge lige in najzaslužnejši za preboj v prvo.

A ni ostal v Italiji (čeprav je dobil vse, kar je imel zapisano v pogodbi), ampak ga je premamila ponudba Prul in igranje v ligi prvakov: "Prva polovica je bila sanjska, nato pa je šlo vse le še navzdol, predvsem zaradi pomanjkanja denarja." Ljubljano je zapustil z grenkim priokusom, saj so mu na Prulah ostali precej dolžni. "Ne, o znesku ne želim govoriti, to je poslovna skrivnost. A tisti, ki so mi ostali dolžni, že vedo, za kakšen denar gre. Čeprav težko verjamem, da bom kdaj videl ta denar," se spominja Boštjan, ki je nato sprejel ponudbo Adrie Krke. V Novem mestu je postal drugi strelec slovenske lige (če bi streljal še `penale`, bi bil verjetno prvi, pravi), a zaradi razmer v klubu ni bil najbolj zadovoljen.

V CELJU VSE "ŠTIMA"

Sledila je ponudba iz Celja in z evropskimi prvaki iz leta 2004 je podpisal pogodbo po sistemu 1 + 1. "Mogoče nikoli ne bi igral rokometa, če že kot fantič ne bi gledal na televiziji rokometnih tekem celjskega kluba. Imel sem še nekatere druge ponudbe iz Slovenije in tujine, a sem se odločil za Celje. Mnogi so mi to odsvetovali, češ da bom le drugi desni zunanji in samo zamenjava za Jureta Natka. A ni mi žal, da sem prišel, kajti v klubu so vse stvari na vrhunski ravni - od soigralcev in uprave do navijačev. Vse `štima`," je navdušen Hribar, ki v Celju kot podnajemnik živi v stanovanju Aleša Pajoviča, in dodaja: "Zdaj manjka le še pika na i - vrhunski rezultat. Cilj je polfinale, mogoče pridemo celo v finale in osvojimo naslov prvaka Evrope."

Njegova srčna izvoljenka je Mina Grobelnik, sestra nekdanje košarkarice Jere Grobelnik, življenjske sopotnice rokometaša Janija Likavca. Z Mino sta kupila tudi stanovanje v Trebnjem, o časih po karieri pa zaenkrat razmišlja bolj obrobno. "Rokomet bom igral še kakšnih pet, šest let. Ne, za trenerja verjetno nisem, ker sem prevelik `živec`. Mogoče bi treniral le mlajše ter nanje prenesel svoje znanje in izkušnje. Obstaja še možnost, da se z Mino, ki je diplomirana inženirka gradbeništva, podava na to področje," pojasnjuje. Z Mino najbolj uživata na vikendu njenih staršev v Apnu pod Krvavcem - v lenarjenju, dolgih pogovorih in sprehodih s pasjim ljubljencem Flojem.