PET BREZPLODNIH LET

Judovska skupnost Slovenije (JSS), ki ima zdaj 150 članov, je svoje zahteve in pričakovanja prvič uradno predstavila slovenski vladi februarja 2000. Po vzoru RKC so predlagali ustanovitev mešane komisije vlade in judovske skupnosti. Iz tega ni bilo nič, le januarja 2001 so v vladnem gradivu o odprtih vprašanjih verskih skupnosti zahteve judovske skupnosti skrbno popisali. Mednje so uvrstili restitucijo judovske imovine, financiranje verske dejavnosti, ohranitev zgodovinske dediščine judovstva, enakopravno obravnavanje judovske skupnosti v šolstvu, zaporih, javnem zdravstvu, drugih javnih službah in protokolu ter ustreznejši pouk o zgodovini Judov.

Ropovo vlado so znova spomnili na svoje zahteve leta 2003 in nato še lani, ko so izpostavili tudi problem 52 Judov, ki so se lahko po vojni izselili le po podpisu pogodbe, s katero so vse svoje premoženje prepustili državi. Zadnji sestanek s predstavniki države se je zgodil minuli četrtek. Predstavnike JSS je sprejel dr. Lovro Šturm, pravosodni minister in predsednik vladne komisije za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti, pogovor pa se je v glavnem vrtel okoli restitucije judovskega premoženja.

"Pričakovali smo, da se bomo lahko z dr. Šturmom pogovarjali o konkretnih rešitvah, izkazalo se je, da smo spet na samem začetku pogovorov. Dr. Šturm je postavil pod vprašaj celo to, ali je naša skupnost sploh reprezentativna, čeprav smo člani evropskega in svetovnega judovskega kongresa in pridruženi člani ameriškega."

Kljub razočaranju nad tem sestankom pa Andrej Kožar Beck, po stroki klinični psiholog, ostaja optimist. "Pričakujem, da bo minister izpolnil obljubo in kmalu ustanovil delovno telo, ki bo preučilo naše zahteve in zbrano dokumentacijo. Upam, da se bo to zgodilo še letos." Da nameravajo to telo oblikovati v kratkem, nam je potrdil tudi minister Šturm, ki je ob tem poudaril, da se bo novoustanovljeni sektor za popravo krivic in narodno spravo prednostno ukvarjal tudi z med- in povojnim nasiljem nad Judi. O višini zahtevane odškodnine nam ni želel povedati nič.

ZAHTEVE JSS

In kaj zahtevajo v JSS? Glavna in finančno najtežja zahteva zadeva odškodnino za zaplenjeno in nacionalizirano premoženje pobitih Judov. Kožar poudarja, da nobenega objekta ne zahtevajo v naravi. Na z muko oblikovanem seznamu konfisciranih in nacionaliziranih nepremičnin od Lendave do Ljubljane se je doslej znašlo okoli 250 stavb in stanovanj (povečini od internirancev, ki se niso vrnili) ter številne tovarne, trgovine, obrtne delavnice, parcele in posestva. Med njimi pivovarna Union (od 13 članov upravnega odbora so bili trije Judje), Sladkogorska tovarna lepenke in papirja (lastnik Josip Rosenberg), Trboveljska premogovna družba, Predilnica v Litiji, tkalnica in tiskarna v Preboldu, Indus, tovarna usnja, Združene papirnice Vevče in Medvode, v Mariboru Jugosvila (Marko Rosner), Jugotekstil in mnoga druga, tedaj zelo uspešna podjetja. Kožar ob tem opozarja, da razume, da so bili tedaj drugačni časi, da Judje nikogar ne obtožujejo in da ne želijo poslabšati sicer dobrih odnosov z vsemi narodnostmi v Sloveniji.

"Odškodnina, ki jo zahtevamo in bi jo v JSS porabili za kulturne, zgodovinske in druge tovrstne projekte, denimo za raziskave življenja narodnih manjšin v Srednji Evropi, kot je predlagal nekdanji ameriški senator Avgust Pust, je glede na vrednost odvzetega premoženja zgolj simbolična. Obstaja denimo dokument iz leta 1949, iz katerega je razvidno, da je tedanje sodišče skupno vrednost zaplenjene judovske imovine ocenilo na tudi tedaj težkih 250 milijonov dolarjev," pravi Kožar. Dodaja, da so storjene krivice Judom poravnale tudi revnejše države od nas. "Makedonska vlada je v ta namen Judom priznala 2,5 milijona evrov odškodnine, Hrvaška jim je vrnila okoli 40 hiš, o odškodnini pa se še pogajajo, Slovaška jim je odobrila 22 milijonov evrov, na Češkem pa sploh nočejo povedati, za kolikšen znesek je šlo, znano je le, da so judovski skupnosti vrnili 145 stavb v središču Prage. Švica je (po dobljeni tožbi judovskega kongresa) plačala nekaj milijard dolarjev."

BLOK NAMESTO SINAGOGE

Med nepremičninami Kožar izpostavlja Moskovičevo vilo na Levstikovi 31 v Ljubljani, ki si jo zdaj lastijo Pahorjevi socialni demokrati. Feliksa Moskoviča, premožnega trgovca, so z družino deportirali v Auschwitz, kjer je umrl že leta 1941. Kljub temu so ga leta 1949 posthumno obtožili, da je bil kolaboracionist, in mu zaplenili vse premoženje. Judovska skupnost bi edino to vilo rada dobila v naravi, a tudi pri tem ne vztraja. "Zadovoljni bi bili tudi s primerljivo stavbo nekje v središču Ljubljane, kjer bi uredili tudi sinagogo." Zdaj jo v Ljubljani sicer imajo (na Tržaški cesti, kjer je tudi sedež JSS), a je precej skromna. "Ko nas obiščejo tuji poslovneži, mnogi med njimi ortodoksni Judje, se samo čudijo, kako skromni smo. Morda so tudi zato mnogi med njimi tako odprtih rok. Kdo je denimo poravnal okoli 3000 evrov za organizacijo kulturnega dne v Cankarjevem domu, še vedno ne vemo."

Po Kožarjevem mnenju bi se slovenska država Judom na tak način oddolžila za uničeno sinagogo v Murski Soboti. To so namreč kljub protestom ljudi leta 1954 porušili do temeljev in na tistem mestu postavili stanovanjski blok. Med neuresničenimi zahtevami Kožar izpostavlja tudi problematične zgodovinske učbenike, tako za osnovno kot za srednjo šolo. "O holokavstu slovenski učbeniki povedo premalo, toda verjamem, da je ta naša zahteva ena lažje uresničljivih," je prepričan Andrej Kožar Beck, "kajti Slovenci v nasprotju z nekaterimi drugimi narodi na splošno niso antisemiti."