Devetdeseta leta so prinesla tudi televiziji pluralnost in svobodo, ki nista bili zgolj posledica vse številnejših gumbov na daljincu, temveč demokratičnega dialoga v družbi nasploh. Pravzaprav je bil v devetdesetih televizijski diskurz manj obremenjen s težnjami po čim večji politični korektnosti, kakršno poznamo danes, ko so izginili komentarji in ko televizijski kodeks celo narekuje, kateri plani so čim bolj pravični in kateri ne, češ da je na primer ptičja perspektiva snemalnega kota lahko žaljiva za snemanega, saj lahko pomanjšuje njegovo vrednost, žabja pa nevarna zato, ker jo morebiti poveličuje.

Po dobrem poznavanju arhivov RTV Slovenija, ki so pomemben muzej novejše narodove zgodovine, in po odkrivanju nekoč cenzuriranih oddaj lahko danes, ko se obeta vrnitev v preteklost, zgolj še ponovim: nikoli več v čas, ko je politika usmerjala sliko in besedo naših ekranov! In izpisovala X na kolute nikoli predvajanih oddaj - ali pa zapovedala cenzorski X v samo razmišljanje ustvarjalcev programa in njihovo podzavest.

Naj obnovim nekaj tistih oddaj, ki sem jih pred leti našla v bunkerju nacionalne televizije! V začetku devetdesetih smo jih odprli. Toda nova pravila, ki jih želi vlada vzpostaviti na edini televiziji, ki je last državljank in državljanov, ne pa njihovih vladarjev, obeta spet prav to: dirigiran in voden "dalekozor".

Tribunaše televizija bunkerira

Leta 1966 je v Kulturni panorami Jovita Podgornik gostila tribunaše: Nado Čačinovič, Spomenko Hribar, Emila Pintarja in Dimitrija Rupla. Odgovarjali so na vprašanja o Tribuni, hermetičnosti in pripisani nerazumljivosti pisanja, o svobodi izražanja... Na koncu oddaje je voditeljica vprašala, kaj se jim zdi na televiziji še posebej šibko. Spomenka Hribar je dejala, da je ne gleda, Pintar, da v študentskem naselju nimajo televizije, Rupel pa se je odgovoru izmikal. Odnos med televizijo in intelektualci je bil torej ambivalenten in praviloma spodletel: oni je niso gledali, ona pa jih ni predvajala.

Oddaja je šla na hladno.

Bilo je nekoč v socializmu

V televizijskem arhivu posnetkov študentskih demonstracij iz leta 1968 ni bilo - bili pa so v policijskem. Posnetki, ki jih je s šestnajstico zabeležila policija, so brezhibni. Oko policijske kamere z deskriptivno natančnostjo posname zborovanje v študentskem naselju 6. junija 1968, le nekaj dni po tistem, ko so v Novem Beogradu izbruhnili nemiri, v katerih je sodelovalo skoraj 3000 študentov. Posnetki mirnih in za današnje pojme urejenih demonstracij v študentskem naselju, ki jih je hranil nekdanji arhiv CK, so zelo natančni, vsak obraz je jasen in prepoznaven. Politične parole, ki so jih demonstranti nosili na ramenih, daleč presegajo povod, ki je tičal v dejstvu, da so med počitnicami študentske sobe v naselju oddali turistom.

Kaj so si priborili študenti leta 68? Zanimivo: igrišče za mini golf v Študentskem naselju, ki ga je kasneje prerasel plevel, in še dva bloka, ki so ju zgradili iz sredstev za gradnjo solidarnostnih stanovanj. A najpomembnejši domet sta bila prebujena zavest in rojstvo Radia Študent, ki je postal edina tovrstna radijska postaja v Evropi. Z njim se je razširil prostor komunikacije tudi drugače mislečih in prostor aktiviranja študentov - ne glede na to, da je na začetku oddajal le tri ure na dan.

Trenutek 68

"Skušal sem ljudem sporočati, da ni samo ene resnice. Živeli smo namreč v družbi, v kateri je veljalo, da obstaja samo ena resnica," mi je pripovedoval Toni Tršar ob spominih na njegove inovativne oddaje Trenutek 68. Toni Tršar se je zaradi ene izmed takih zgodb znašel celo na častnem razsodišču Društva novinarjev, češ da se je na senzacionalističen način vtikal v zasebnost posameznic in posameznikov. Zagovarjati se je moral zato, ker je v enem od Trenutkov nastopila mati samohranilka. Kako to, da živi sama z otrokom, jo je spraševal Tršar. "V ljubezni nisem imela krompirja," je dejala mlada Idrijčanka. "Sedaj se pa ne upam več začeti," je zadržano nadaljevala. "Kako pa manjše mesto sprejema mlado mater, ki ima otroka, ki ni rojen v zakonu?" je beseda tekla naprej. Ona pa, da ni tako hudo in da so sosedje prav prijazni z njo. In to je bilo vse, a hkrati preveč za televizijo, ki ni znala preseči svojih uradniških in utesnjenih okopov. Rudi Klarič je leta 1972 posnel dokumentarni film o svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Planici. Svetovno prvenstvo je odprl Stane Kavčič, ki je v zrak spustil bele golobe. Poleteli so golobi, leteli so skakalci - in na koncu je v bunker letel tudi film. Zato, ker je bil Kavčič takrat že persona non grata. Avtor ga ni hotel izrezati iz posnetka in originalni zapis filmskega traku, ki omogoča izdelavo kopij, je bil kmalu uničen.

Rudi Klarič se je rad poigraval z montažo. Na atrakcijski način je kombiniral sliko z zvokom in v Zgodovini Slovencev v filmskih freskah poslal na Blejsko jezero osebo z drsalkami v času, ko voda ni bila zmrznjena. V offu slišimo tekste o ideji socializma. Vidimo pa tudi osebo na Blejskem jezeru, ki ne "čofne" v vodo, temveč se elegantno zapelje po ledeni plošči. "Šlo je za montažo šoka. Če je partija rekla, da je blejsko jezero zmrznjeno, je bilo pač treba verjeti, lahko pa se tudi razkrije, da led ne zdrži in da je ideja prividna," je kasneje razložil svoj bunkerirani film, ki ga je RTV Slovenija skupaj z njegovimi drugimi zaseženimi filmi na avtorjevo zahtevo predvajala šele čez mnogo let.

Pravijo jim "tevejčki"

Posnetkov o zasedbi Filozofske fakultete v arhivih RTV Slovenija ni. Na študentskih demonstracijah ni bilo televizijskih kamer. Bila pa je ena filmska, ki je padla na Aškerčevo kot neverjetno naključje in prispevala popoln popis protestnega zborovanja. Danes ga, zahvaljujoč dobri volji novosadskega režiserja Želimirja Žilnika, v svojih arhivih hrani ljubljanska televizija.

Želimir Žilnik je namreč skupaj s Karpom Ačimovičem Godino želel posneti nov film, ki bi bil organsko povezan s filmom Zgodnja dela. Film Svoboda ali strip oziroma Kapital je potovanje dveh hčera bogatega vojvodinskega obrtnika, ki z ukradenim terencem potujeta po Jugoslaviji, da bi začutili njen "utrip". In v Ljubljani padeta v najbolj napete trenutke študentskih demonstracij. Aškerčeva ulica je nabita do zadnjega kotička. Jaša Zlobec s čepico in dvignjeno pestjo. Odmeva Milan Jesih. Na tleh sedeči ploskajo. Pomikanje po Titovi cesti. Mimohod ob Zvezdi. Zbor pred skupščino. Branje zahtev. Sekunde napetosti pred policijo. Besede. Obrazi. Strah.

Film so kasneje zmontirali. Bil je kmalu zaplenjen. Policija je pregledala ves material in Karpo se spominja, da so se ob tem avtorji filma počutili nelagodno, saj so na neki način pomagali policiji, da je rekonstruirala protagoniste in celoten potek dogodkov. Nekaj tega materiala je Želimir Žilnik skril doma v Novem Sadu in ga nam kasneje med vojno v nočnem avtobusu z vsem mogočim tveganjem poslal v Ljubljano. Z vidika današnjega ne le nostalgičnega, temveč tudi zgodovinskega pogleda je material fascinanten.

Laž

V prvi polovici sedemdesetih let je Sandi Čolnik pripravljal oddajo Monitor. Hodil je po terenu med različne ljudi in iskal njihove odzive na raznovrstne teme. Vstopal je v mesnice, ženitvene posredovalnice in delovna okolja. "Tisti časi so bili za televizijo dolgočasni. Glavno besedo je imela oblast in ljudje so večinoma nastopali kot predstavniki nekih forumov in organizacij. Mi pa smo šli k ljudem, na cesto in predstavljali posamezne probleme," se spominja Sandi Čolnik, avtor enega izmed X ljubljanskega televizijskega bunkerja. Šlo je za razmišljanje o laži: kaj je laž? Kdaj je koristna in kdaj je nujna? "A je res, da mesarji radi lažete?" Mesar: "Ne, jaz pa že ne lažem, vedno povem in prodam po pravici." Znana televizijska voditeljica: "Včasih se možu zlažem, da nisem kupila novih čevljev, ampak... tega ne razumem kot laž... To, da gledalcem rečem, naj oprostijo zaradi tehničnih motenj, je opravičljiva laž; a naj jim rečem po resnici, da gre za malomarnost tehnika?" In potem Ahac Pirjevec: "Kaj je resnica pri Dostojevskem?"

Po vsej verjetnosti je bil ta Monitor bunkeriran zaradi dveh profesorjev - enega s filozofske in enega s teološke fakultete. Za Pirjevca, za katerega so bile predavalnice na FF pretesne, je bil ekran preozek.

Nekateri so tvegali

V začetku osemdesetih let, ko že nihče več ni verjel v kolektivno skupinsko zavest socializma, je bilo videti, da se vanj verjame le še po sili in po TV.

Najboljši so na televiziji ostajali v getu ali so po eni oddaji odšli. Vsak preboj na televiziji je bil bitka, ki je ni vsakdo zdržal. Zaradi redkega obravnavanja premikov mladih in njihovih vrednostnih sistemov je ostala obča evidenca mladinskih gibanj v Sloveniji popačena.

Ko so se pojavljale ideje o drugačnem služenju vojaškega roka, je televizija še vedno hodila v vojašnice in iz vojakov delala mamine heroje. Ko štafete mladosti že nihče več ni hotel nositi, je televizija komentirala: "Nismo zaman ponosni na Titove besede, da se narodu, ki ima tako mladino, ni treba bati prihodnosti!" Ko je bil na moščanski gimnaziji prvi koncert Pankrtov, je bila televizija drugje.

A ni ostajala vedno nedolžna. Prikradle so se pomenljive digresije.

V Histeričnih razgledih Mitje Milavca (1982) je Gojmirju Lešnjaku dopuščeno, da postavlja pod vprašaj ogromno investicijo v Cankarjev dom, ki je odvzemala sredstva mladinski kulturi, poudari razliko med elitno kulturo in subkulturo.

Sanje o svobodi

Zaradi oddaj s Pankrti Ako(punk)tura in Naše prvo in zadnje srečanje, v kateri je nastopilo skoraj celotno liberalno krilo ZSMS, sta morala mladinsko redakcijo sredi osemdesetih let zapustiti urednik Matjaž Zajec in redaktor Jaša Zlobec, ki je v tistem času imel na vesti že eno cenzurirano oddajo o svobodi tiska. Preden je oddaja šla v bunker, so na Kolodvorsko pritekli ljudje iz CK in generalski vrh vojaškega korpusa, ki mu je najbolj šel v nos Janez Janša s svojimi videnji mehčanja služenja vojaškega roka.

V oddaji Svoboda tiska, sanje o svobodi (1983) so Rastko Močnik, Aleš Debeljak, Marcel Štefančič, Darko Štrajn in drugi govorili o cenzuri tiska in pogostih zaplembah časopisov. Takratni urednik mladinske redakcije Jaša Zlobec se ob bunkeriranju te oddaje spominja, da so razloge za njeno neprimernost našli celo v rdeči barvi, ki se je ob odjavni špici s pomočjo elektronsko obdelane slike zlila čez ekran. Trdi, da je bila na televiziji takrat bolj ostra samocenzura kot deklarirana cenzura, ki je delovala po principu avtomatizma - v smislu, da si že snemalci niso upali posneti panorame, če so na hribčku zagledali cerkev.

Potem si se izmišljeval izgovore in stranske ovinke, na primer tako, da si v oddajo o športu pripeljal Tarasa Kermaunerja, pravi Jaša Zlobec-Lukič, ki je po dveh bunkeriranih oddajah zapustil televizijo.

Gverila

Cenzuriranje te oddaje je še bolj polariziralo slovenski medijski prostor, kjer sta liberalnost ohranila Mladina in Radio Študent, RTV Slovenija pa je še bolj utrdila predznak trdnjave konservativizma. Govorimo o televiziji tistega časa, na kateri je bila vseskozi zagotovljena osnovna "družbenopolitična neoporečnost" - tako ljudi kot programa.

Letniki (1984) Slavka Hrena so bili ostri, radikalni, ironični, cinični in evidenčni. In so zato zdržali kratko. Zanimivi so bili gverilski prijemi: Hren začne na primer s temo o ljubiteljih glasbe in jo hitro spelje drugam. Spregovori Vika Potočnik o pomanjkanju skupnih prostorov za alternativce, požene Jani Kovačič in za barikadami spregovori Marko Brecelj, Derganc intelektualizira, medtem ko občinstvo "štrika" puloverje, vstopijo grafiti in Ivan Volarič - Feo dobesedno ubesedi oziroma odslika svoj haiku (Feo: "Kaj je črno na belem?" - Sleče črno mikico, pod katero ostane bela spodnja majica. Feo: "Kaj je goli život?" - Sleče še belo majico, pod katero ostane gola koža.).

In prikažejo se Pankrti, toda v eter gredo okleščeni. Ni bil vsak kader dober za pregledovalce oddaj. Pod takti o Bogu, ki je ustvaril rock, so bili moteči tisti simboli JLA, ki se danes množično valjajo po bolšjaku.

Film Slavka Hrena o pesniku, peku, pankerju in Bosancu Esadu Babačiču - Carju se je sicer v televizijski program izmuznil, a na nesrečni dan: 22. decembra 1983, ko je praznovala JLA. Protesti, ki so se zgrnili nad ta filmček, niso šli samo na račun svetosti dneva. Pritožilo se je tudi podjetje Žito, češ da potrošniki grozijo z bojkotom kupovanja kruha, ki ga v njihovih pekarnah mesi Car. Pekarno so povezovali s krušno pečjo Metoda Trobca, v filmu so našli zavajajočo erotiko in klicali na pomoč SZDL in ZK. Radio Študent je film ocenil kot do takrat najboljšo oddajo o subkulturi, rekoč, da se je režiserju uspelo identificirati z drugačnim okoljem. Okoljem, ki ga je takrat televizija z odtujenim očesom rada maličila ali pa je nanj simptomatično pozabljala.

Resnica

V televizijskem bunkerju pa so se znašli tudi taki koluti, ki so kakšnemu avtorju prinesli "slavo" zatiranega uma. A se je potem izkazalo, da so koluti čisto zanič in brez vsebine, da jim je "lager" celo koristil. Eden izmed takih avtorjev je danes vpliven svetovalec, ki službuje zato, da vzpostavlja red po svoji revanšistični podobi.

In razčistimo že enkrat tudi s tolikokrat ponovljeno zgodbo o tako imenovani cenzuri novejšega datuma, ko naj bi bili na RTV cenzurirani informacija o ceni zloglasnega falcona in oddaja o povojnih pobojih. Javnost je namreč dobila tako informacijo o ceni vladnega letala, le da v Odmevih in ne v Dnevniku. Oddaja o povojnih pobojih pa je bila predvajana v celoti, četudi je njena minutaža segala čez rob. Stokrat ponovljena laž pač postane resnica in tako pridobljenih resnic je bilo te dni ogromno. Za en remake nekdanjega Monitorja o tem, kaj je laž.