OSNOVNA PRAVILA:

Bistvo squasha je z žogo zadeti sprednjo steno. To lahko seveda storite neposredno, od stranske stene v sprednjo, ali od zadnje v sprednjo. Po odboju od sprednje stene lahko žoga enkrat pade na tla (ni pa nujno) in se zopet odbije v stransko ali zadnjo steno. Na tla žoga nikakor ne sme pasti dvakrat.

Pri squashu se servira iz majhnega kvadrata pred sredinsko črto v velik kvadrant na nasprotno stran igrišča. Igralec, ki brani servis, lahko žogo odbije, kakor je njemu pač najlažje. Servira se praviloma izmenično iz levega in desnega kvadrata. Ko servira soigralec, lahko izbira, s katere strani bo začel.

Točkuje se po enakih pravilih, kot se je nekoč pri odbojki, kar pomeni, da igralec na lasten servis dobi točko, v primeru nasprotnikovega servisa pa pride zgolj do menjave. Igra se do treh dobljenih nizov (do devet). Če sta igralca poravnana na 8:8, igralec, ki je prvi prišel do 8, izbira, ali se igra do 9 ali do 10 (ne glede na razliko).

Po servisu črte, ki so narisane na tleh, nikakor ne veljajo več, kajti igra se po celem igrišču. Na sprednji steni velja odboj od najvišje do najnižje črte, servisna črta na sredini pa ne velja več. Ker je črta pri squashu out, je zaradi tega tudi drugačne oblike (na stranski steni je črta konkavna, na sprednji steni pa poševna). Vsak odboj od črte je prav na račun tega drugačen in tako je takoj jasno, ali je bila žoga v outu ali ne.

Ker je squash tudi kontaktna igra, pride večkrat seveda tudi do oviranja. V takem primeru se kliče "let". Imamo več vrst oviranja, posledica pa je lahko ponovitev točke ("yes let"), osvojena točka ("stroke" ali prednost) ali pa nič ("no let"). Seveda je to vedno dokaj kočljiva zadeva, ker je v največji meri odvisna od situacije na igrišču in lastne presoje igralcev.

Za boljšo igro je najpametneje, če se vedno vračate na sredino igrišča (na T), ker imate v tem delu prostora najboljše možnosti, da ujamete naslednjo žogo.