Posledica intenzivnejše preobrazbe teledela v zadnjih letih so številne nejasnosti pri njegovem opredeljevanju. Pojmi, kot so delo na domu (work at home), teledelo (telework), oddaljeno delo (remote work) in e-delo (e-work), so pogosto nejasno razmejeni. Tako se pri merjenju teledela že na začetku pojavi težava, kako ga določiti. Teledelo lahko določimo kot prilagodljiv način dela, ki se izvaja s pomočjo informacijske tehnologije na delovnem mestu, oddaljenem od delodajalca ali delovnega mesta v organizaciji, in pokriva široko področje delovnih dejavnosti. Teledelo torej ni poklic, ampak metoda dela. Vendar pa je taka definicija za merjenje pojava preveč ohlapna. Rezultati so namreč neprimerljivi in vprašljiva je tudi njihova veljavnost. Evropska komisija zato ponuja osnovne operacionalne indikatorje (ECaTT, 1999), ki teledelavce razvrstijo v več skupin glede na lokacijo dela in čas, porabljen za teledelo, pri čemer je seveda pogoj uporaba informacijske tehnologije. Tako ločimo domače teledelavce, ki vsaj osem ur na teden opravljajo delo doma in pri tem uporabljajo informacijsko tehnologijo; samozaposlene teledelavce, ki delajo doma s pomočjo informacijske tehnologije; mobilne teledelavce, ki do deset ur tedensko delajo zdoma oziroma zunaj glavne lokacije delodajalca in pri tem uporabljajo informacijsko tehnologijo; ter suplementarne teledelavce, ki delajo doma v povprečju manj kot osem ur na teden.

Na podlagi teh kriterijev je bilo po izsledkih ankete RIS sredi leta 2001 v Sloveniji približno 30.000 domačih teledelavcev, 10.000 samozaposlenih teledelavcev, 15.000 mobilnih teledelavcev in 25.000 suplementarnih teledelavcev. Skupno naj bi bilo v Slovenije med 70.000 in 80.000 teledelavcev, kar predstavlja približno osem odstotkov delovno aktivne populacije. Slovenija na tem področju nekoliko zaostaja za razvitimi evropskimi državami, vendar pa zaostanek ni velik. Države EU, kjer je teledelo najbolj razširjeno, so Danska z več kot 10 odstotki teledelavcev, Finska s skoraj 17, Nizozemska z več kot 14 in Švedska s približno 15 odstotki teledelavcev med delovno aktivnim prebivalstvom (vir: EcaTT, 1999).

Vedno več teledelavcev

Glede na definicijo teledela, ki so jo uporabili v raziskavi Eurobarometra, po kateri je teledelo tisto plačano delo, ki ga delavci ne opravijo v celoti na delovnem mestu, ampak del opravijo drugje - največkrat doma - in pri tem uporabljajo komunikacijsko in informacijsko tehnologijo, je v Evropi med delovno silo 5,6 odstotka delovno aktivnih teledelavcev. Pri podobni definiciji teledela v Sloveniji se izkaže, da imamo skoraj enak delež teledelavcev, in sicer pet odstotkov. Ocena za Slovenijo je razmeroma groba in nenatančna, kljub temu pa potrjuje, da v Sloveniji na tem področju ni večjega zaostajanja. Seveda pa se lahko razlike pojavijo pri podrobnejših analizah.

Delež teledelavcev je precej nižji, če postavimo strožje kriterije teledela. Na podlagi definicije teledela, ki zahteva, da je doma opravljenih 20 delovnih ur na teden in da se pri tem uporablja internet, je v Sloveniji le približno 20.000 teledelavcev oziroma dva odstotka zaposlenih (osnova je milijon delovno aktivnih).

Deleži teledelavcev se zelo razlikujejo tudi po kategorijah zaposlitve. Tako je na primer v EU (po podatkih Eurobarometra, november 2000) med menedžerji kar 20 odstotkov teledelavcev, med "belimi ovratniki" šest odstotkov in med manualnimi delavci le slab odstotek teledelavcev. Podobne razlike lahko opazimo tudi v Sloveniji, seveda pa so deleži nekoliko nižji. Tako je na primer med menedžerji v Sloveniji 15 odstotkov teledelavcev. Slovenski teledelavci so predvsem višje izobraženi, večina med njimi pa je moških (70 odstotkov). Vse ocene izhajajo iz telefonskih anket.

Če pri opredelitvi teledela dodamo še omejitev, da je teledelavec - poleg uporabe interneta - tudi elektronsko povezan s svojim delodajalcem oziroma poslovnim partnerjem, pa se število teledelavcev še dodatno zmanjša. To je posebej izrazito, če podatke zajemamo v podjetjih. Na osnovi tako postavljenega vprašanja so v raziskavi RIS v začetku leta 2001 slovenska podjetja poročala o manj kot dveh odstotkih teledelavcev - to je zaposlenih, ki delajo doma nekaj ur na mesec in so pri tem elektronsko povezani s podjetjem (torej manj kot 10.000 med 450.000 zaposlenimi v podjetjih).

In kakšne so pri nas sploh možnosti za razvoj teledela? Tehnične možnosti ima po rezultatih ankete RIS 2001 polovica srednje velikih, malih in mikro podjetij ter dobri dve tretjini velikih podjetij. V primerjavi s prejšnjimi leti deleži stalno naraščajo. Vendar pa te možnosti niso izkoriščene. Zaposlenim omogoča delo od doma le slaba polovica velikih, srednje velikih in malih podjetij ter slaba tretjina mikro podjetij, ki imajo možnosti za teledelo. Kot ovire za teledelo navajajo dejstvo, da za to ni potrebe (20 odstotkov), medtem ko 16 odstotkov podjetij meni, da razvoj teledela zavira sama narava dela. Približno 10 odstotkov podjetij navaja kot glavno oviro počasnost prenosa podatkov, enak delež pa meni, da je glavna ovira pomanjkanje finančnih sredstev. Pri tem je opazno, da večja podjetja kot oviro pogosteje navajajo finance, medtem ko manjša podjetja pogosteje navajajo naravo dela.

V prihodnjih letih lahko pričakujemo naraščanje števila teledelavcev. V Sloveniji sta infrastruktura in odnos uporabnikov širitvi teledela naklonjeni, nekoliko manj pa so razvite državne spodbude in urejanje tega področja. Pravo teledelo v Sloveniji še ni razvito, ampak je predvsem dodatek k običajnemu načinu dela.