Nad izvirom je majhna vdolbina, v njej majhen kristalni kozarec, ob vodi pa stoji klopca iz dveh skal in dveh brun. Ni kaj, sila pripravno za utrujenega pohodnika, da se ustavi, popije kozarček ali dva in ves prerojen nadaljuje pot celo do Lubnika ali še dlje. Studenček je bil dolgo časa tak kot vsak drug, zadnjih nekaj let pa tja trumoma zahajajo domačini in okoliški prebivalci.

Peš ali s kolesom, a vedno s košaro v rokah in steklenicami, plastenkami, posodami za prašek in kar je še take embalaže, kamor natočijo zdravilno vodo, jo odnesejo na svoj dom in so vsako leto bolj zdravi. "Bo že nekaj na tem," pravi najbližji sosed Jani Demšar , ki ga je že lani pozimi, ko je dalj časa pospravljal les v gozdu, presenetilo, koliko ljudi vsak dan hodi po sicer zapuščeni poti.

"Povedali so mi, da je voda zdrava. No, meni se zdi, da so ljudje, ki jo hodijo iskat, res bolj zdravi, vendar ne prav zaradi vode. Vsakodnevni sprehod po Vincarški grapi je po mojem mnogo bolj zdravilen kot požirek studenčnice. A če je voda razlog, da se ljudje razgibavajo, je tudi to odlično. Najbolj so mi všeč stare ženice, ki se spravijo iz svojih stanovanj le zato, da natočijo nekaj litrov vode. Že samo zato je ta studenček lahko čudežen," malo v šali in malo zares pripoveduje Jani Demšar, sicer lastnik bližnjega mini hotela in športnega centra.

Pa vendar so domačini kar malce skrivnostni in javno ne upajo priznati, kaj jih žene po grapi do studenca. "Odločno odklanjam kakršno koli drugo pijačo. Ta voda se z navadno iz pipe tudi primerjati ne more. Zadnje čase pijem le še studenčnico in ničesar drugega. Sem ter tja si privoščim tudi očiščevalno kuro, ko ne jem in ne pijem ničesar drugega kot vodo iz studenca. Ne vem, kaj je v njej, a sam se počutim naravnost odlično," je povedal mlad domačin, ki hodi po vodo skoraj vsak dan.

Več legend govori tudi o nastanku imena tega studenca - žegnani studenec. Kot pravijo starejši Ločani, naj bi si nekoč neki slepi možakar z vodo opral oči in spregledal, spet drugi naj bi si z zdravilno vodo pozdravil rane. Ljudski glas se je širil in studenček je z leti postajal vse bolj čudežen.

Ni pa čudežna moč zgolj iz trte zvita, kar je potrdil tudi znani škofjeloški raziskovalec, geolog Alojzij Pavel Florjančič , tudi sam redni uporabnik zdrave vode. "Če je bil studenec včasih žegnan zato, ker je zdravil bolne, pa je sedaj žegnan zato, ker zmanjšuje uporabo azbesta. V loškem vodovodu je namreč še ogromno azbestnih cevi, azbest pa je nevaren za tvorbo rakavih celic. Tisti, ki uživamo studenčnico, se rešimo teh vplivov," pravi Pavel Florjančič.

Po njegovih podatkih je vodo, ki ima stalno temperaturo med devetimi in enajstimi stopnjami, pred leti začelo uporabljati kakšnih 50 meščanov, zdaj pa jih je že mnogo več. Njegova družina jo uporablja za mešanje s sokovi in drugimi pijačami, seveda pa jo prej prekuhajo. Pavel Florjančič pa ima težave s kožo in se z navadno vodo ne sme umivati. "Umivam se izključno s prekuhano studenčnico in če nič drugega - slabše mi ni."

Po njegovih meritvah vsebuje voda veliko kalcijevega karbonata, kar pomeni, da je rahlo trda. Drugi uporabniki pravijo, da je voda, če nič drugega, bolj okusna, saj ne vsebuje klora. In zakaj jo je potrebno prekuhati? Najbolj zanimivo je, da so pred dvema letoma biologi opravili znanstvene meritve studenčnice in ugotovili, da je "čudežna" voda celo oporečna. Menda naj bi bilo v njej preveč kolibakterij fekalnega izvora.

Podatke smo želeli preveriti na kranjskem Zavodu za zdravstveno varstvo, kjer je vodja oddelka za higieno Tatjana Žagar pojasnila, da so stare raziskave lahko nezanesljive, izsledki pa so bili lahko zgolj trenutni. "Ker vodo uporablja veliko Škofjeločanov, bomo raziskave ponovili, rezultati pa bodo znani že prihodnji teden," je zatrdila Tatjana Žagar. V Dnevniku bomo o njih pisali.

Žegnani studenček je "opremljen" s kozarčkom, klopjo in prijetnim naravnim okoljem.