Pozdraviva se kot stara prijatelja, saj se poznava še iz časov, ko je bil Franc Šetinc dopisnik Dela iz Novega mesta, kjer se je tudi začela njegova bliskovita novinarska in politična kariera. Ob delu je diplomiral na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani in bil kar štiri leta predsednik Socialistične zveze Republike Slovenije, še preje pa partijski funkcionar - sekretar CK ZKS. Bil je tudi glavni urednik Komunista in odgovorni urednik Dela, predvsem pa novinar s kar štirimi Tomšičevimi nagradami, na katere je še posebej ponosen, saj jih je dobil za novinarsko delo na terenu in ne zaradi zvez ali birokratskih spletk in političnih dogovorov.

Tabu teme nevarne za tisti čas

O tistih časih pripoveduje: "Novinarstvo me je že od vsega začetka najbolj privlačevalo. Kot tržni inšpektor v Krškem in nato v Trbovljah sem že leta 1957 prišel navzkriž s takratnimi okrajniki. Bolele so me krivice in vztrajno sem pošiljal svoje članke uredništvu Slovenskega poročevalca. Loteval sem se za tiste čase kočljivih tabu tem. Napadel sem samovoljo v senovškem rudniku, kritiziral sevniškega župana in razgalil boštanjsko podjetje za izvoz žab kot zlato jamo za osebne koristi. Ko sem pisal o štrajku v Trbovljah, mi tega članka v Slovenskem poročevalcu niso objavili, čeprav je bil glavni urednik Sergej Vošnjak za objavo. Miha Marinko, takratni sekretar partije, je odločno rekel ne in pri tem je ostalo. Tudi zaradi tega delikta sem bil najbrž po partijski liniji prestavljen v Novo mesto, kjer pa se je moje pravo novinarsko delo šele začelo. O svojem novinarskem delu pišem v knjigi Vzpon in sestop iz leta 1989 in v knjigi Zbogom Jugoslavija iz leta 1993."

Sprava v naši vasi

Franc Šetinc je doslej objavil vrsto knjig, povesti in romanov, od tistih najzgodnejših otroških doživetij, ko je kot dvanajstleten deček doživel izgnanstvo v Šleziji v knjigi Izgnanci, v kateri piše: "Trpljenja ljudi ni mogoče meriti samo s krematoriji, z bodečo žico, s stražnimi stolpi, z žarometi in s psi... V tretjem rajhu je bilo na tisoče načinov trpinčenja in onečaščanja ljudi. Poti, po katerih so nacisti pehali nesrečnike v trpljenje in smrt, so bile na tisoče načinov trnove. In po eni od njih so hodili slovenski izgnanci."

Nekaj posebnega za naš čas, poln protislovij, pohlepa po oblasti in že skoraj politikantske nervoze zaradi sprave, pa je Šetinčeva knjiga Sprava v naši vasi, o kateri lahko zapišemo, da je njegova osebna katarza, ko gre za nasilne smrti po vojni brez sodnih epilogov pobitih ljudi in za dolgoleten trdovraten molk o teh pobojih in drugih anomalijah v tistem času.

"Opisovanje maščevalnih divjanj po vojni ni nekaj novega v mojih knjigah. O tem sem pisal že v spominski knjigi Aktivist (1976) in zlasti v knjigi Človek z več imeni (1984) ter seveda v knjigi Vzpon in sestop oziroma Zbogom Jugoslavija (1989 in 1993). Zato ni čudno, da je literarni kritik Jože Šifrer ob izidu knjige Človek z več imeni zapisal, da se ponekod zdi, kot da bi hotel pisatelj v leposlovni obliki povedati kaj od tistega, kar kot politik v javnem nastopanju iz takšnih ali drugačnih razlogov zamolči. V najnovejši knjigi, ki je nekakšna nadgradnja prejšnjih, govorim v leposlovni obliki o štirih razdobjih našega življenja: o zadnjih letih SFRJ, drugi svetovni vojni, izgnanstvu in partizanih ter o prvem povojnem času (tudi o Golem otoku in času osamosvojitve Slovenije). V knjigi sem kritičen do povojnih časov, zlasti do stremuhov in politikantov, brezdušnih maščevalcev, ki jih je slepo zmagoslavje potiskalo v osebna maščevanja, neizmerno pa občudujem svetlo stran partizanstva."

Morijo tudi na drugi strani Sotle

"Naj povem, da sva imela oba - jaz in žena - veliko ožjih sorodnikov, žena kar nekaj stricev in svaka, jaz sestro in svaka pri partizanih, toda tudi nekaj takih, ki so ostali v Kočevju (ženin stric) ali pa trpeli na Golem otoku (moj svak). Veliko mi je o povojnih pomorih povedal moj (in materin oziroma očetov) učitelj Vadnal. Bil je zelo napreden v stari Jugoslaviji, toda to, kar je doživel maja leta 1945, torej takrat, ko sem bil jaz še v taborišču, ga je neizmerno prizadelo. Bil je star 90 let, ko mi je na neki proslavi izročil list, iztrgan iz lastnega dnevnika, da bi mi sporočil nekaj, česar mi zaradi oslabelosti ni mogel ustno povedati, čeprav je to jecljaje in komaj slišno poskušal. Šlo je za poboj ostankov divizije princa Eugena na levem bregu Sotle pri Dobovi. Dolgo se ni vedelo, kdo je povzročil to strašno moritev, potem je bilo nekaj slišati o 14. proletarski...

O deformacijah preteklosti sem ob neki priložnosti podrobno pripovedoval dr. Dušanu Dragosavcu, predsedniku CK ZKJ, sicer pa znanemu spomeničarju, hrvaškemu Srbu, ko sva potovala na kongres grške vladajoče socialistične stranke Pasok v Atenah. Bil sem zadovoljen, ko sem videl, da me je pripravljen poslušati. Ni bil kot tisti visoki funkcionarji, ki so mi na vprašanje o pobojih odgovarjali z vprašanjem: ,Kaj? Ti bi rehabilitiral belogardizem, gestapo...?’ ,Ne, nikakor ne,’ sem brž odgovoril v strahu, da me bodo napak razumeli. ,Sem proti rehabilitaciji kolaboracije s sovražniki slovenskega naroda, a sem tudi za to, da rehabilitiramo vsakogar, kdor je bil po nedožnem obsojen kot belogardist, gestapovec ali kar koli že...’"

Državna komisija za varstvo ustavnosti

",Koliko pravzaprav so postrelili domobrancev?’ je naenkrat vprašal dr. Dragosavac, potem ko je nekaj časa poslušal mojo pripoved o množičnih moritvah takoj po vojni. (Prav tiste dni sem bil pod vtisom razprave na seji sveta za varstvo ustavnosti, kjer smo sklenili, da je treba raziskati vse v zvezi s temi pomori. V komisiji sta bila tudi Viktor Avbelj, tedaj predsednik predsedstva SRS, in Janez Vipotnik, član državnega predsedstva. Najprej so prišli na vrsto oznovski operativci, toda zataknilo se je že pri prvem, ki je storil samomor, čeprav mu je bilo zagotovljeno, da to raziskovanje ne pomeni nikakršne obtožnice, saj je bila njegova krivda samo ta, da je takoj po vojni služboval v taborišču Teharje. Raziskovanje zločina se je torej začelo na napačnem koncu. Že od vsega začetka ni bilo in tudi še dandanes ni jasno, ali so za zločin odgovorni posamezniki na nižjih ravneh ali je odgovornost segla do samega vrha v Beogradu.)

,Pravijo, da dvanajst tisoč...’ sem odgovoril. ,Nešto mnogo mi je to, Franc,’ se je začudil. Hotel sem mu reči, da te strašne jame v Sloveniji niso edine, saj jih je še mnogo več po drugih delih Jugoslavije, tudi na Hrvaškem, vendar sem si premislil. ,Kakšna morala je to, če eno morijo opravičuješ z drugo,’ sem mislil sam pri sebi.

Ko danes razmišljam o tej državni komisiji, mi je žal, da ni končala dela ali vsaj ugotovila, da ne more priti na sled pravih krivcev. Leta 1986 sem odšel v Beograd, kjer sem ostal do protestnega odstopa jeseni leta 1988, tako da niti ne vem, ali je komisija nadaljevala delo ali je tragična smrt prvega zaslišanca ustavila njeno delo. Ob ustanovitvi komisije sem imel dober občutek, da bo naposled prišlo do raziskave vzrokov in ugotavljanje krivcev. Avbljeve besede sem sprejel kot trdno odločitev, da gre z raziskavo do konca. Tudi Vipotnikove besede so se mi zdele resne, zlasti ko je nekoč dejal, da želi temeljito raziskavo, ker ne bi rad, da bi se vnuki kdaj sramovali svojega dedka. Imel sem občutek, da oba iskreno obsojata povojne izvensodne poboje, iz česar je bilo mogoče sklepati, da o pobojih ni odločalo slovensko politično vodstvo, kar pa še ne pomeni, da ni vedelo zanje.

Ko sedaj odgovarjam na osamljene kritike bralcev moje knjige, češ, ali se ne bojiš, da s tem nehote daješ ,nove argumente’ v roke sovražnikom partizanstva in NOB, pravim: ,Ne, nikakor ne! Partizanstvo izdajajo tisti, ki brez rezerve branijo povojne izvensodne poboje!’ Izdaja partizanstva so bili namreč tudi izvensodni poboji! Pljuvanje na partizanstvo pa pomeni tudi to, če hoče zdaj kdo odkrivanje grobov izkoristiti za to, da bi rehabilitiral medvojno kolaboracijo s sovražnikom ali da bi, kot pravi Spomenka Hribar, na obeh straneh še naprej sejal sovraštvo med ljudmi!"

Naslednja knjiga - vojna v Suhi krajini

Na vprašanje, kaj delate in kako živite, pa je odgovoril:

"Pišem. Doslej mi je s prevodi izšlo že trideset knjig. Po pričevanju moje žene Nade bi rad opisal še vojno v Suhi krajini, ki je bila tudi večplastna in v kateri je umrlo veliko ljudi. Veliko je vsega, kar me še zanima. Drugače pa sem upokojenec. Z ženo živiva v Murglah v hiši, ki sva jo kupila še pred Jazbinškovim zakonom, leta 1974. Vesela sva, ko pridejo otroci, sinova Zlatko in Mile ter vnuka in vnukinja na skupno kosilo, ki je običajno zabeljeno s pogovori in polemikami in z različnimi stališči, kar me še posebej veseli. Rad grem tudi v Tuhinjsko dolino na lov, le da že dolgo ne streljam več."