Videti je bilo fino in res je bilo tako. Med drugim zato, ker so z nami igrali filharmoniki in tisti, ki so soustvarili naših deset let: violinistka Vesna Čobal, klarinetist Srečko Kovačič, trobentač Renato Ribič, pozavnist Ervin Matjašič in tolkalec Peter Belcl. Z nami so bile tudi Srake in med njimi Alenka Žmavc, ki je prav zablestela, ko je prvič in kasneje še mnogokrat z nami zapela Srčno napako. Prišli so tudi Dimek, Flik in Mali iz skupine MI2, s katerimi je, to se je videlo in čutilo, užitek nastopati, saj so ne le naši prijatelji, ampak tudi odlični glasbeniki.
Frajkinclari niste le glasbeniki, temveč ste tudi humoristi, gledališčniki, celo zdravilci... Kaj bi radi bili, pa še niste?Nič, to, kar smo, je čisto v redu in smo povsem zadovoljni sami s seboj. Želimo si le, da bi našli svoje mesto v naši prelepi slovenski deželi in da bi ljudje bolj kot tujo podpirali našo domačo, slovensko glasbo.
Mislite, da bolj podpirajo hrvaško, angleško ali nasploh tujo glasbo?Predvsem mislim na hrvaško, saj noben slovenski izvajalec ni posebno znan čez Kolpo, nasprotno pa se hrvaškim in drugim tujim estradnikom pri nas cedita med in mleko. Sicer pa ste ravno mediji tisti, ki jim naredite največ reklame.
Ste Frajkinclari poleti raje na soncu ali v senci?Na soncu nam je vroče pa tudi stopimo se lahko, zato je senca nedvomno boljša. Še najraje se zadržujemo okrog šankov, kjer pijemo, čeprav ni nihče od nas alkoholik.
Hvalnica šmarnici
Alkoholiki niste, pa vendar hvalite šmarnico. S čim se vi sami najbolj odžejate?
Z vodo ali kozarčkom rdečega, no, kakšno pivo se tudi prileže. Šmarnica pa je zakon. Njo pijemo iz spoštovanja, ker smo ob njej gor rasli. Pili smo jo, ker ni bila prepovedana in je bila tako imenovani javni doping. Zato smo ji napisali himno z naslovom Šmarnica je večna.Vseslovenski ljudski hit Srčna napaka je tisti, po katerem vas danes pozna staro in mlado. Vas je to, da se ta skladba ponekod ni predvajala, prizadelo?
Prizadeti smo bili zato, ker so jo povsod drugod bolj častili kot doma. Za nas osebno je bilo to tržno celo uspešno, saj je vse, kar je prepovedano, toliko slajše in bolj zanimivo. Zato so bile dvorane, kjer smo nastopali, velikokrat prepolne, po ulicah pa se je za vsakim vogalom slišalo: "Ne boš ti meni zizike majal..." To je slovenska pesem in v njej ni nič slabega, seveda pa ni za vsako priložnost. Je vesela pesmica in opeva ljubezen na posrečen način. Tudi tisti, ki so bili sprva proti njej ter so nas pohodili, so jo na koncu vzljubili in danes jo pojejo vsi. Kajti ko so jo enkrat začele vrteti komercialne radijske postaje, so počasi popuščale tudi druge, mislimo predvsem na nacionalno, za katero trdimo, da nima enakih meril za vse. Pod krinko, da nekatere naše skladbe niso primerne za njihov program, nas dolgo niso vrteli, čeprav so po drugi strani na televiziji prikazovali veliko hujše videospote. Če gremo še malo v podrobnosti Srčne napake, je besedilo skladbe 40 let ostalo na nivoju. Očitno so takšna stvarna besedila vedno problem in se vedno najde kdo, ki bi bil rad večji moralist, kot je v resnici.Pa se vam srčne napake pogosto dogajajo tudi v resničnem življenju?
Ne, ravno, ker sploh ne maramo punc. Če verjamete...Smeh je pol zdravja
Očitno ne morete iz svoje kože in se nenehno šalite. Humor črpate predvsem iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi. Menite, da vam je tudi zato uspelo pritegniti na svojo stran ljudske množice?
Saj ste že sami povedali odgovor. Res je, da pri humorju izhajamo iz resničnega življenja in dogodivščine, ki so se nam kdaj pripetile v 30-letni glasbeni karieri in življenju nasploh, prenašamo na ljudi. Pripovedujemo jim o župnikih, navadnih faranih, kmetih, županih, o tistih skratka, ki jih včasih dnevno srečujemo, in o tistem, kar se nam dogaja, ljudem pa se to zdi strašno smešno. Saj je smeh pol zdravja, ampak včasih je tisto, čemur se smejejo, tudi žalostno.
Menda ste bili že kot mladi fantje vsi zapisani folklori?Kako - kot mladi?! Saj smo še vedno mladi, menda se vam ne zdimo stari? Folkloristi smo res bili že od malih nog in smo še. Brata Waldhütter sta plesala celo pri eni najboljših folklornih skupin, midva z Ivom pa v Poljčanah, kjer smo se prvič srečali.
Pa zaplešete tudi na modernejše ritme?To, da znamo vse, smo že dokazali. Valček in polka sta res tradicija, vendar nekdo, ki zna plesati samo na en-dva-tri, zagotovo ne bo plesal v tem ritmu ves večer, ker je preveč monotono.
Kaj naredite, ko z odra zagledate brhko, čedno dekle?Bruhat ne gremo. Če igramo ravno Srčno napako, kakšno čedno dekle povabimo medse na oder in če je ni sram, lahko z nami tudi zapoje, vendar je ne silimo. Navadno ne vidimo kam daleč z odra, ker bodisi mižimo ali pa v nas preveč svetijo reflektorji.
Ste si mislili, da bo po desetih letih za vami tako uspešna pot? Saj ni uspešna. Uspešna bi bila, če bi nas vsi spoštovali, ker smo ubrali drugačno pot, pa nas ne. Mi smo seveda zadovoljni, ker igramo tisto, kar radi igramo. Če bi bili res tako uspešni, bi nas najbrž večkrat povabili k igranju tudi na bolj eminentnih koncertih, tako pa... Res pa je, da smo se dokazali na vseh pomembnejših narodnozabavnih festivalih in tudi na festivalu narečnih popevk, saj smo povsod dosegli zavidljive uspehe ter bili razglašeni celo za zlate slavčke. Menimo, da smo v vzponu in imamo še veliko želja, saj je svoboda ustvarjanja silno široka. Odri so še vedno željni novega, ljudje tudi in za zdaj se na srečo še razumemo med seboj, kar je vredno veliko več kot kup zlata.