Da Helsinki zaradi zemljepisne lege sodijo v rizično vremensko podnebje, so pri Mednarodni atletski organizaciji (IAAF) dobro vedeli. Kot so tudi vedeli, da je olimpijski štadion bolj odprtega tipa ter da se zato še bolj pozna vsaka sapica. Na tekmi leta bi si atleti zaslužili dobre razmere, v katerih bi lahko pokazali svoje mojstrstvo na venomer polnem štadionu in milijonom televizijskih gledalcem. Vreme je bilo ugodno le trikrat in vsakokrat je padel nov svetovni rekord - v ženski hoji na 20 km, skoku ob palici in metu kopja.

Očitno je, da IAAF zanima le finančni pogled. Stroški udeležbe so vse večji. Uradni novinarski hoteli znajo biti celo študentski domovi, s čimer na prvi pogled ni nič narobe. A ko zasolijo ceno za nočitev na 130 evrov, postane vse skupaj smrdljivo. Prispevek evropske atletike med najboljšimi na svetu, predvsem kar zadeva šprinterskih in tekaških disciplin, je vse manjši. Pozna se, da nekatere evropske velesile slabo delajo z mladimi. Največji mitingi na svetu so v Evropi in namesto, da bi na njih tekmovali Evropejci, tekmujejo mladi atleti iz drugih držav, ki imajo tako že zelo kmalu odprto pot med najboljše na svetu. Nekoč so se morali precej bolj boriti za preboj v svetovni vrh. Zato je vse več takšnih, ki pravijo, da bi moral biti predsednik IAAF iz Evrope in ne Senegala. Po časih, ko je IAAF vodil pokojni Italijan Primo Nebiolo, se torej vse bolj kolca.