Na prvo odpravo v Himalajo se je policija začela pripravljati že januarja lani, ko je takratni generalni direktor policije Andrej Podvršič imenoval komisijo za izvedbo organizacijskih in kadrovskih priprav na odpravo Čo Oju 2001. Predsedovanje komisije so zaupali direktorju skupnih služb policije Stanislavu Ficku , njegov namestnik pa je bil Davorin Bratuš iz uprave uniformirane policije. Tudi na spletnih straneh policije je mogoče o odpravi najti precej informacij, od poročil z novinarskih konferenc do kronologije dogodkov, več fotografij, pogovorov z nekaterimi udeleženci odprave in logotipov vseh podjetij, ki so sponzorirala podvig skupine slovenskih policistov.

Podporo je treba zavrniti!

Prav slednje je zbudilo nemalo pozornosti. Zlasti zaradi tega, ker lahko v literaturi o korupciji v policiji najdemo podatke, da med najbolj razširjene oblike koruptivnega vedenja strokovnjaki prištevajo posredno ali neposredno zahtevanje in sprejemanje kakršne koli nagrade, darila, prispevka ali denarja v policiji ter sprejemanje brezplačnih storitev posameznikov ali podjetij. Tudi kodeks obnašanja, ki ga priporočajo Združeni narodi, policistom prepoveduje na kakršen koli posreden ali neposreden način zahtevati plačilo ali kakršne koli osebne koristi zaradi funkcije in pooblastil, ki jih imajo, kar bi lahko vplivalo na opravljanje njihovih uradnih nalog oziroma njihovo presojo. Predstavniki oddelka za notranjo revizijo kriminalističnega urada Zvezne republike Nemčije pravijo, da so lahko nagrajevanje, darila in sponzorstva, ki jih ponudijo zunanji darovalci, priložnost za ustvarjanje koruptivnih razmer. V takih primerih se lahko ustvarijo pogoji za zlorabo funkcije v koruptivne namene, torej se ustvarijo pogoji za vpliv na neodvisnost varnostnih organov. "Kakršno koli finančno ali materialno podporo policiji in policistom je treba iz načelnih razlogov zavrniti," so odločni v nemškem uradu.

V vrhu slovenske policije očitno ne menijo tako. Na naše vztrajanje, ali je sodeloval v pogovorih z glavnim sponzorjem odprave, Mobitelom, oziroma pri pogovorih z drugimi sponzorji in donatorji, je Stanislav Ficko priznal, da je direktorja Mobitela Antona Majzlja kot tudi nekatere druge sponzorje seznanil s projektom in jim poslal promocijsko gradivo. Ni pa bil podpisnik sponzorskih pogodb. Za zbiranje denarja so namreč organizatorji odprave iz vrst policije pooblastili PZS. V pogovoru za junijsko/julijsko številko časopisa notranjega ministrstva Varnost je Ficko povedal, da so pri iskanju sponzorjev "sodelovanje ponudili podjetjem, ki so zainteresirana, da se predstavijo in reklamirajo prek odprave. Vsi, ki so projekt podprli, imajo gospodarske interese, ki jih bodo uveljavili prek reklamiranja izdelkov".

PZS (je) ni zbiral denarja

Po podatkih, ki so nam jih dali v skupnih službah policije, je samo predračun odprave znašal 102.000 ameriških dolarjev, koliko je znašala končna vrednost tega projekta, pa še ni znano, saj končni obračun stroškov še ni narejen. Denar se je zbirala prek PZS pod posebno sklicno številko žiro računa, na policiji pa dodajajo, da je vsak član odprave prispeval 2000 ameriških dolarjev. Mobitel je kot glavni sponzor prispeval 50 odstotkov denarja. Na vprašanje, koliko so znašali prispevki posameznih sponzorjev, nam Ficko ni odgovoril. "Policija kot institucija je odpravo podpirala moralno in se na koncu veselila uspeha," zagotavljajo v skupnih službah policije.

Toda podpredsednik Planinske zveze Slovenije in organizacijski vodja himalajske odprave policistov Tone Škarja trdi drugače. Res je, da je zveza podprla idejo, tudi sponzorska sredstva so se zbirala na njenem žiro računu, toda Škarja zagotavlja: "Planinska zveza Slovenije ni iskala nobenega sponzorja, ampak so to počeli uslužbenci policije oziroma notranjega ministrstva. Že sami imamo velike težave pri iskanju sponzorjev za naše projekte. Ponudili smo jim samo možnost, da bi pogodbe s sponzorji podpisala Planinska zveza Slovenije." Škarja ni mogel nič povedati o končni ceni odprave, saj je za obračun zadolžen Viki Grošelj , ki je bil vodja odprave. Prav zaradi spolzkosti terena pri sponzoriranju policije je notranje ministrstvo v svojih navodilih o finančnem poslovanju in izvajanju javnih naročil izrecno določilo, da mora organizacijska enota o nameravani donaciji, brezplačni pridobitvi osnovnega sredstva ali preizkusu opreme predhodno pridobiti soglasje generalnega direktorja policije. Toda na policiji so to določilo obšli. Izgovarjajo se namreč, da je sponzorska in donatorska sredstva zbiral PZS, zaradi česar ni bilo potrebno soglasje generalnega direktorja policije Marka Pogorevca . "Prva himalajska odprava slovenskih policistov ni bila odprava policije, ampak policistov kot posameznikov v sodelovanju z aplinisti, ki niso policisti," še dodajajo v skupnih službah policije. Na policiji so nam potrdili, da se je poti v Himalajo udeležil tudi Ficko, ki pa je bil s še štirimi kolegi (dva od teh sta uslužbenca notranjega ministrstva, Darko Bajželj in dr. Peter Umek ) na trekingu v Nepalu in Tibetu, ki je potekal ločeno od odprave. Po podatkih policije so stroški trekinga na osebo znašali 2200 ameriških dolarjev, ki so jih udeleženci, kot trdijo, v celoti pokrili sami.

Zbrali več kot planinska zveza za vse odprave

Pri tako izdatnem sponzoriranju policistov se postavlja predvsem vprašanje, kako bodo v policiji zagotavljali nepristranskost, če se bo v kriminalistični preiskavi ali kakšnih drugih policijskih postopkih znašel kateri od sponzorjev oziroma vodilnih uslužbencev podjetij, ki so podprla himalajsko odpravo. Poleg tega se je v organizacijo odprave aktivno vključil tudi Ficko, direktor skupnih služb policije, ki sodeluje pri izvedbi javnih naročil notranjega ministrstva. Med sponzorji so bila namreč tudi podjetja, s katerimi policija tudi poslovno sodeluje, čeprav javne razpise vodijo na notranjem ministrstvu. Za primer: Mobitel, katerega storitve uporabljajo v policiji, pa Opel Avtotehna, pri katerem je notranje ministrstvo že kupovalo avtomobile za policijo, podjetji Kroj in Labod, kjer izdelujejo delovne obleke za policiste, tri tiskarne pa Mercator, nekaj računalniških podjetij, Zavarovalnica Triglav, Alpina, med sponzorji so celo podjetja v večinski državni lasti, kot na primer Slovenske železarne in Telekom.

"Številna podjetja, ki so s sponzorskim ali donatorskim prispevkom podprla odpravo, niso v poslovnem odnosu s policijo. Posamezna podjetja, kot na primer Mobitel, pa ponujajo storitve tudi policiji, vendar finančna ali materialna podpora odpravi ni v ničemer odvisna od poslovnega odnosa," nas je prepričeval Ficko. Javne razpise za policijo vodi notranje ministrstvo, vendar je Ficko obenem priznal, da strokovne podlage za razpise pripravlja tudi policija. "Nihče od delavcev policije, ki kakor koli sodeluje v razpisnih ali strokovnih komisijah, ni sodeloval pri projektu prve himalajske odprave slovenskih policistov," zatrjuje Ficko. Pravi tudi, da naj bi sam doslej vodil samo komisijo za izvedbo postopka nabave policijskega čolna.

Vse pa kaže, da so bili udeleženci in organizatorji himalajske odprave pri zbiranju denarja zelo uspešni. Letni proračun komisije za odprave v visoka tuja gorstva Planinske zveze (brez podvigov Dava Karničarja in Tomaža Humarja) namreč po besedah Toneta Škarje znaša komaj deset milijonov tolarjev, torej manj, kot je znašal predračun ene same odprave policistov. Strinjal se je, da gre razlog za to, da so organizatorji v izjemno kratkem času zbrali toliko sponzorskih sredstev, morda pripisati tudi temu, da je šlo za policijske alpiniste.

Nevarnost sponzoriranja policije

Za mnenje smo zaprosili tudi direktorja urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka , ki je poudaril, da okoliščin tega primera ne pozna. Če je bila to odprava posameznikov, ki se niso v ničemer izpostavljali kot uslužbenci policije, zbiranje sponzorskih sredstev s stališča koruptivnega obnašanja ni problematično, pravi Penko. "Toda, če reza med policijo kot institucijo in temi alpinisti ne moremo narediti, je položaj drugačen. Načeloma bi moralo biti zbiranje sredstev policije in njenih uslužbencev v celoti prepovedano." Kot razlog je navedel, da se lahko policija hitro znajde v položaju, ko bi se lahko postavilo vprašanje njene nepristranskosti, če bi se neki sponzor ali donator znašel v policijskih postopkih. Pojavlja pa se še ena nevarnost, opozarja Penko. Če gre za podjetja, ki so bila, so ali hočejo biti s policijo oziroma državo v poslovnih odnosih, prošnje za sponzorski prispevek zaradi morebitne izgube posla ali diskriminatorne obravnave pri javnih razpisih ne morejo zavrniti. "Če se kateri koli od teh motivov pojavlja v ozadju sponzoriranja, že lahko rečemo, da gre za korupcijo." Zato je po Penkovem mnenju treba med drugim ugotoviti, ali so se tisti, ki so pomagali pri zbiranju denarja, predstavljali kot uslužbenci policije, in ali obstajajo kakšni poslovni odnosi med sponzorji ter policijo in notranjim ministrstvom.