Odkar se je preselila v London, sta minila dva meseca. Pred letom dni se je razšla s fantom, s katerim je živela tri leta. Skozi čas sta se odtujevala, se zapirala vsak v svoj svet. Nista se več odkrito pogovarjala. Vedno dlje je ostajal v službi, ona je zagrizla v študij. Globoko v sebi je trpela. Za nekaj časa se je želela umakniti znanemu okolju, si pridobiti življenjske izkušnje ter razmisliti, kako naprej.

Končevala je študij angleščine in odločila se je za premor v Angliji. S prijateljico Suzano sta si po internetu našli družini, kjer sta si denar služili kot varuški. Vpisala se je v tečaj angleškega jezika, kjer je spoznala zanimive sošolke iz različnih delov sveta. Ugajali so ji drugačni ljudje z drugačnimi pogledi na življenje in svet.

Hišni zvonec je zacingljal. Bila je še v kadi. Oblekla se je in odprla vrata. V temi je stala premražena Suzana: Kje pa si? Tukaj stojim že pet minut. Koliko časa potrebuješ za svojo bojno opremo?

Pred klubom se je vila dolga vrsta čakajočih. Opazovali sta zanimive ljudi in klepetali. Prostor ju je navdušil, tu se je zabavala nepregledna množica ljudi. Skozi gnečo sta se prebili na plesišče in se prepustili glasbi. Po dolgem plesanju sta postali žejni. Pri pultu je bila gneča, zato sta odšli k avtomatu za pijačo. Pločevinka se je zataknila. Za pomoč sta prosili fanta, ki je plesal zraven: Oprosti, nama lahko pomagaš?Veselo se je namuznil z neznanim angleškim naglasom: Seveda, ni problema.

Iz predala je potegnil pločevinko z besedami: Zmagali smo! Po nekajminutnem klepetu jo je zaprosil za ples. Plesala sta prvo, drugo, tretjo pesem. Zdel se ji je drugačen. Pogledal jo je: Žejen sem. Čas je, da se ti oddolžim za sok.

Vztrepetala je. Odkimala je, se mu iztrgala iz objema in brezumno izginila med ljudmi. Spraševala se je, zakaj noče imeti z novim znancem nobenih stikov, saj je bil simpatičen. Lahko bi bila samo prijatelja. Doživela je razočaranje v ljubezni in sprevidela je, da ga še ni prebolela. Za sabo je zaslišala začudeno Suzano: Kaj se dogaja s tabo?

Groza me je. Povabil me je na pijačo, pa sem jo brezglavo ucvrla.

Česa se tako bojiš? Še malo prej si se nezadržano pogovarjala, zdaj pa taka mevža.

Misliš, da razumem samo sebe! V misli se ji je spet prikradel neznanec. Stopila je do Suzane in jo objela: Pojdiva v drugo nadstropje. Med množico ga ne bom več srečala.

Prerinili sta se v višje nadstropje in zaplesali. Suzana je opazila njene žalostne poglede in ji namignila, da gresta na tišji kraj: Vidim, da ti fant ne gre iz glave.

Bedno se počutim. Želim si ga spoznati, a je strah močnejši od mene! je priznala.

Se bojiš, da bi te prizadel?

Slabih izkušenj ne morem izbrisati. Lažje se je zapreti vase.

Razčistiti moraš z ranjenim odnosom. Če se ne boš soočila, te bo spremljal vedno in povsod.

O tem nisem razmišljala. Daleč stran se mi pojavljajo vprašanja, ki jih nisem reševala doma.

Si odšla zato, da bi se izmaknila krizi? Z begom je zagotovo nisi rešila. Problem se ti je tukaj pojavil v enaki obliki, le z drugim človekom.

Zavzdihnila je: Kaj, če je to strah pred prihodnostjo? Mogoče je on tisti, ki mi je namenjen. Mogoče je on vzrok, da sem prišla v to deželo.

Včasih človek ne ve, ali je ta slab občutek odraz preteklosti ali izziv prihodnosti. Kadar imaš za seboj slabo izkušnjo, se tega še manj zavedaš.Za Suzano ga je spet zagledala. Zdel se ji je mlad in nedolžen. Obrnila se je stran. Moram na zrak, je zašepetala. Izmuznili sta proti izhodu. Solze so ji tekle po obrazu, kot bi hotele očistiti bridkost. Čutila je, da joče za izgubljeno ljubeznijo. Počutila se je nebogljeno. Pomela si je oči. Pogledala je proti nebu in kakor bi se prerodila rekla: Nočem večno bežati! Hočem ga najti. Izjokala se je.

Oddaljena od ljudi, ki jih je imela rada, je spoznala, da se vsak trenutek zgodi z namenom. Zavedla se je, da si je lagala. Nemalokrat ni imela več zaupanja, kaj si v resnici želi, čuti, po čem še hrepeni. V daljavi se ji je zdelo, da vidi njegov obraz. Z dvignjeno glavo je stopila do njega: Danes sva se srečala že tretjič. Vse se zgodi z nekim namenom. Pojdiva na tišji kraj, da se bova lahko pogovorila.

Začudeno jo je pogledal: Zakaj imaš rdeče oči? Si jokala?

Prikimala je: Rada bi ti razložila, zakaj sem stekla stran.Prijel jo je za roko, odpeljal jo je skozi temen hodnik do prostora, kjer je igrala tiha instrumentalna glasba. Usedla sta se za prazno mizo. Mathew je prišel v London pred tremi leti iz Francije študirat na akademijo za igralsko umetnost. Govoril je tekočo angleščino. Povedal ji je, da se je tudi on soočal s težkimi vprašanji. V tujini se je intenzivneje spoznaval kakor v okrilju doma. Vedela je, o čem govori.