Presenečenje nad spričevalom na koncu leta je zelo odvisno od tega, koliko starši spremljajo otrokovo delo med letom. Za tiste, ki so ves čas na tekočem, ne more biti velik šok, pravi Janjuševič in dodaja, da je kljub današnjemu času, ko je komuniciranje med šolo in starši dobro, precej staršev, ki so nad spričevalom nadobudneža neprijetno presenečeni. Razlog za to je lahko tudi ta, da nimajo ustreznega kontakta s šolo ali pa jim otrok ne upa povedati za slabo oceno. Če gre za to drugo, lahko sklepamo, da morda nekaj ni v redu v odnosu med otrokom in starši, opozarja psiholog in poudarja, da se problem stopnjuje. Vsakič je težje: če otrok ne upa povedati doma za prvi cvek, je za drugega in petega še težje. Ko se slabe ocene naberejo, se pogosto zgodi, da se zaplete v skrivanje, prikrivanje in laži.

Motivacija je rezultat temperamenta in vzgoje

Otroku, ki domov prinese slabo oceno ali celo spričevalo, pogosto pripišemo lenobo in brezbrižnost do šole. Janjuševič poenostavitev zavrača in pravi, da je neuspeh v šoli posledica prepleta mnogih dejavnikov. Lenobo samo po sebi težko definiramo, kaj sploh je. V tem primeru gre bolj za pomanjkanje motivacije. Pomembno je, da otrok želi biti uspešen, pravi. Če so motivacija le ocene, to se pravi doseči čim več točk in najvišje ocene, ta lahko hitro poide. Če pa gre za notranjo motivacijo, da otrok želi biti uspešen in ga šolska snov zanima, je tudi uspeh večji. To pa ne more biti rezultat zadnjega meseca, ampak gre za dolgotrajen proces vzgoje in nabiranja izkušenj, razlaga psiholog. Del zasnove za pozitivno motivacijo otrok prinese s seboj. Gre za temperament: koliko sam išče dražljaje iz okolice in koliko aktivno posega vanjo. Nadaljnji razvoj pa je odvisen od informacij, ki jih dobiva iz okolja. Če na primer otrok prinese domov enko in mu starši očitajo, kako je mogel biti tako neumen in da je slaba ocena le dokaz njegove neumnosti, ga na tak način diskvalificirajo kot osebo. Sporočila, ki jih dobiva, počasi ponotranji in jim začenja verjeti. Če pa se ob slabi oceni starši mirno usedejo skupaj z otrokom in premislijo, zakaj je do tega prišlo, se da marsikaj še pravi čas rešiti, svetuje psiholog. Pomembna je predvsem pozitivna samopodoba otroka, ki sama po sebi sicer še ni razlog za uspeh, vendar brez nje ne gre. Če otrok dobro misli o sebi in ve, da je nečesa sposoben, gre prav gotovo lažje.

Doma zna, v šoli pa mu zmanjka besed

Psihologi in drugi strokovnjaki pri veliko otrocih opažajo tudi specifične učne težave. Kljub dobrim potencialom in sposobnostim imajo lahko pri določenih predmetih težave. Takrat ni rešitev, da je treba le več delati, ampak da mora biti delo za šolo in v njej predvsem drugačno, pravi Janjuševič. Poleg tega so otroci različni. Nekateri radi nastopajo in se dobro izražajo, drugim pa to ne gre. Tudi odraslim se pogosto dogaja, da sredi pomembne situacije ohromijo in obstanejo s prazno glavo. To se dogaja tudi že v osnovni šoli. Za rešitev te težave je mogoče veliko narediti v šoli. Učitelj lahko učenca sprašuje na drugačen način, če ne mara nastopati pred razredom.

In če kljub spodbujanju ni rezultata?

Najprej je treba definirati, kaj sploh je slaba ocena. Za otroka, ki mu gre zaradi določenih dejavnikov v šoli slabo, je dvojka ali trojka lahko pohvalna. Za druge starše pa štirica ni dovolj. Starši morajo najprej razčistiti pri sebi, ali imajo tehten razlog, da so tako zelo razočarani. Treba je premisliti, koliko dela so z otrokom vložili v delo za šolo, koliko se je med letom učil in koliko lahko od njega sploh pričakujejo, staršem na vest trka psiholog. Poleg tega nikoli ne smejo kolebati, ali naj gredo v šolo. Treba je obiskati razrednika ali svetovalno službo. Skupaj naj analizirajo, koliko otrok sploh vlaga v šolo. Če se premalo uči, so slabe ocene najverjetneje rezultat tega. Če pa se kljub trudu in učenju slabe ocene ponavljajo, gre za druge težave, običajno učne. Vsekakor je fizično kaznovanje otroka nekaj, kar se nikoli ne obnese.

V vsakem spričevalu je nekaj dobrega

Starši ob pogledu na slabe ocene ne smejo prezreti tistih, ki niso tako slabe. V vsakem spričevalu se najde nekaj pozitivnega, če ne drugega, telesna vzgoja in likovni pouk. Nikoli ni vse samo slabo, starše k pozitivnemu razmišljanju poziva psiholog. Delati paniko in katastrofo je kontraproduktivno. Starši začnejo obupavati in vse se usmeri le še na slab učni uspeh. Otrok, ki je neuspešen, že sam doživlja veliko stisk, ko se primerja s sošolci. Zato se je bolje umiriti in narediti načrt.

Spričevalo ni izkaz o otrokovi vrednosti

Spričevalo je kljub njegovi pomembnosti le papir in ne izkaz o otroku. Zato nima smisla delati paniko, saj si na tak način le zapiramo vrata. Paziti je treba, da pohvalimo tiste ocene v spričevalu, ki so otroku v ponos. Ne smemo pustiti, da gredo otrokove pozitivne lastnosti in uspehi na drugih področjih mimo nas, še pravi psiholog.