Ob pomoči naših sogovornikov, psihologov, pedagogov, sociologov in gospodarstvenikov, smo si podrobneje pogledali eno od tistih značilnosti sodobnih zahodnih družb, ki v veliki meri sooblikuje različne vidike življenja, od dela in šole do medosebnih odnosov ter vrednotnih opredelitev - tekmovalnost. Poskusili smo poiskati odgovore na vprašanje, v kolikšni meri je življenje v družbi nenehnega tekmovanja - na tržišču, v službi za dosežke, nazive in položaj, v šoli za ocene in točke... - produktivno (osrečujoče) za posameznika in družbo. Zanimalo nas je, koliko je Slovencem tekmovalnost kot način življenja pisana na kožo, koliko smo sploh opremljeni zanjo in kako bi veljalo negativne posledice "boja vseh proti vsem" omiliti, če jih že ni mogoče odpraviti.

Kolikšna je cena

Ljudje smo socialna bitja, ki med seboj hočemo in moramo sodelovati. Tekmovalnost pa sodelovanje izključuje, pravi socialni psiholog dr. Janez Bečaj . Čeprav čiste tekmovalne oziroma netekmovalne kulture ni, pa drži, da zahodna individualistična kultura tekmovanje bolj spodbuja kot vzhodna, ki je bolj kolektivistična. Če je v ospredju posameznik, njegova individualnost, je ta praviloma lahko bolj ustvarjalen, svobodnejši, avtonomnejši. Cena, ki jo za to plača, je višja stopnja nevarnosti, ogroženosti, izoliranosti. V kolektivističnih družbah, kjer je v ospredju skupnost, je posameznik podrejen skupnosti, zato je manj svoboden in bolj omejen v svoji avtonomnosti, toda v zameno uživa več varnosti. Najteže je seveda določiti mero, do katere je tekmovalnost še "zdrava".

Raziskave o stopnji depresivnosti, ki so jih v ZDA opravljali vse od 40. let, so pokazale, da se ta, zlasti pri mladih, vsa desetletja po vojni povečuje. Najnovejše raziskave pri naših sosedih Italijanih, ki slovijo kot tradicionalno radoživ narod, pa so pokazale, da je pogosto depresivnih 28 odstotkov mladih, starih od 15 do 17 let. Le ugibati je seveda mogoče, ali je to del cene za gospodarsko uspešnost. Kar zadeva Slovenijo, se zdi dr. Bečaju nadvse poveden podatek, ki ga je bilo slišati na nedavnem Unicefovem posvetu o v šoli neuspešnih otrocih. V raziskavi centra za socialno psihologijo na FDV iz leta 1999 je kar 28 odstotkov odličnih (!) osmošolk in osmošolcev odgovorilo, da je strah pred neuspehom tudi zanje "zelo velik" osebni problem. Če k temu dodamo še podatke o izjemno visoki stopnji depresivnosti, samomorilnosti (po samomorilnosti med mladimi smo v evropskem vrhu!), naraščajočem uživanju mamil in alkohola, se je upravičeno mogoče vprašati, kakšno ceno plačujemo za svojo relativno uspešnost. Na mestu je predvsem vprašanje, ali niso zahteve, ki jih pred ljudi postavlja (za Slovenijo nov) gospodarski in družbeni sistem, prehude in ali nismo Slovenci morda psihološko preslabo opremljeni za izzive kompetitivne družbe.

Tudi mame funkcionirajo po

Tekmovanje je po definiciji izpostavljanje in tveganje. Tisto, kar počneš, mora biti novo, izvirno, boljše, večje, bolj cenjeno od tistega, kar počne drugi. Kdaj smo opremljeni za ta boj, kdaj lahko tvegamo brez prehudih posledic? Najbrž takrat, ko so dobro zadovoljene naše potrebe po sprejetosti, pravi Bečaj; v Maslowovi hierarhiji potreb je potreba po sprejetosti namreč pred potrebo po potrditvi. Občutek, da si tak, kot si, brezpogojno sprejet, je bistvo dobre samopodobe. Tu pa trčimo na našo vzgojno filozofijo. "Ko sem delal v svetovalnem centru za otroke, mladostnike in staršev, je največ otrok, ki so zaradi učnih in drugih težav prihajali k nam, živelo v družinah, kjer so bile mame po eni strani pretirano popustljive in zaščitniške, po drugi strani pa so do otrok gojile visoka pričakovanja. Otroci so skratka tudi od matere, ne le od očeta, če je bil ta sploh prisoten, dobivali sporočila, da si lahko tudi materino ljubezen pridobivajo le s svojo uspešnostjo. To pa povzroča negotovost, strah pred neuspehom in slabo samopodobo."

Vprašanje o vlogi tekmovalnosti v pedagoških procesih je ena od nevralgičnih točk vzgojne teorije, meni pedagog dr. Robi Kroflič s Filozofske fakultete. Na eni strani, pravi, se iskanje primerljivih prednosti (in s tem tekmovalnost) kaže kot stalna zakonitost skrbi za kakovost ne le v tržnih razmerah, ampak tudi v šolskem sistemu. Zanjo so namreč zainteresirani država, ki za vložena sredstva pričakuje ustrezne rezultate; šola, ki si prizadeva za ugled, pa tudi za boljše učence, dijake in študente; starši, ki želijo otroku zagotoviti uspešen preboj na družbeni lestvici; in na koncu otrok oziroma mladostnik, ki v primerjavah z vrstniki in kriteriji znanja (točkami) išče odgovore na vprašanja o lastni vrednosti.

"Toda po drugi strani se nujno zastavlja vprašanje, ali je tekmovalna naravnanost kot trajna osebnostna drža uspešna strategija v sedanjem svetu družbenih dosežkov, ki so plod skupinskega dela, slednje pa zahteva zmožnost sodelovanja. In ali ne bo stresnost, ki jo spodbuja tekmovalno ozračje, prej blokirala, kot spodbudila posameznikove ustvarjalne potenciale?" razmišlja Kroflič, ki poudarja, da odgovor na vprašanje, ali so praktični ukrepi za spodbujanje odličnosti, kot so točkovni sistem, zunanja diferenciacija..., prinesli preveč negativnih stranskih učinkov, še malo ni enostaven.

Država lahko blaži učinke tekmovalnosti

"Primerjanje dosežkov in tekmovalnost sta stalnici našega življenja. Preprečevanje vsakršne tekmovalnosti pa lahko zavira motivacijo za kakovostno delo, lahko tudi zapostavlja nadarjene otroke (s posebnimi potrebami!). Po drugi strani pa ni mogoče prezreti resne dileme, ali ni v naših šolah te tekmovalnosti že preveč." Nekatere izkušnje, opaža Kroflič, kažejo, da je več nezdrave tekmovalnosti v šolah, ki se še borijo za preboj na lestvici odličnosti, medtem ko šole, ki so se že približale vrhu, svojo odličnost že varujejo s spodbujanjem povezovalnih načel.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, v kolikšni meri je tekmovalnost pisana na kožo Slovencem, je mogoče razmišljati z več vidikov. Eden od pomembnih razlogov za to, da se ne tako malo ljudi z nostalgijo spominja prejšnjega družbenega sistema, da se v sedanjem počutijo opeharjene in nesposobne zagotoviti si ustreznejše mesto na družbeni lestvici, je dejstvo, da se je bilo treba novemu sistemu prilagoditi čez noč. Nič čudnega, da javnomnenjske raziskave že vsa devetdeseta kažejo, da Slovenci sicer sprejemajo novi gospodarski in politični sistem, v okviru tega tudi dohodkovne razlike, vendar pa ves čas v velikem deležu pogrešajo aktivnejšo vlogo države pri skrbi za tiste, ki tempa in drugih zahtev tega sistema ne zmorejo (kar je srednjeevropska značilnost). V zelo velikem deležu za revščino krivijo državo, ne pa prelenih ali premalo sposobnih posameznikov.

Slovenci so po javnomnenjskih raziskavah manj naklonjeni tveganju kot nekateri drugi narodi. "Večina Slovencev se je pripravljena odreči višjemu dohodku, če bi se v ta namen morali odločiti za manj zanesljivo službo ali se preseliti. Američani bi se selili že za manjšo razliko v dohodku," pravi dr. Brina Malnar s FDV. Po drugi strani pa so raziskave javnega mnenja pokazale, da so Slovenci ob spremembi sistema avtoritarne in egalitarne vrednote zelo hitro zamenjali (ali "zamenjali") z demokratičnimi. Leta 1990 se je denimo kar 30 odstotkov vprašanih strinjalo s trditvijo, da se morajo razlike v dohodkih med ljudmi povečati. Res pa je, da se je ta odstotek v kasnejših letih močno znižal. Zdaj je za to manj kot deset odstotkov ljudi. Tudi tekmovalnost po javnomnenjskih raziskavah Slovencem ni tuja. S tem, da je tekmovanje koristno, ker spodbuja ljudi, da trdo delajo in razvijajo nove ideje, se je v eni od raziskav vrednot strinjalo veliko več ljudi kot s tem, da je tekmovanje škodljivo, ker odkrije tisto, kar je v ljudeh najslabše. Kar zadeva odnos do dela, pa Malnarjeva ugotavlja, da Slovenci cenijo pridnost, v nasprotju z Američani denimo tudi v primeru, če ni okronana z rezultati - uspehi, kariero, denarjem... Dr. Bogomil Ferfila , vodja ameriških in svetovnih študij na Fakulteti za družbene vede, meni, da leto 1991 za Slovence ni pomenilo hude prelomnice.

"Pred kratkim sem gostil ameriškega direktorja Goodyeara in ga vprašal, kako je doživel družbeno-gospodarski prehod v Savi, ko so morali zaposleni presedlati na kompetitivni sistem. Rekel je, da s tem v Sloveniji ni bilo večjih težav: zamenjali so dva ali tri menedžerje, in učinek je bil dosežen, večina ljudi pa dela enako pridno in tržno kot prej. To govori o tem, da smo Slovenci imeli tudi prej veliko tržnega v družbi," pravi Ferfila.

Kot model najbolj kompetitivne družbe veljajo ZDA, čeprav je v državah, kot so azijski tigri Singapur, Hongkong in Tajvan, tekmovalnost še večja. Tam je socialna funkcija države nižja. Ko govorimo o tekmovalni družbi, moramo namreč vedeti, ali gre za državo, ki skuša s socialno nadgradnjo in socialnimi mehanizmi blažiti učinke tekmovalnosti. Azijske države te funkcije nimajo, ZDA pa jo vendarle imajo - čeprav v primerjavi z zahodnoevropskimi državami močno okleščeno.

Ali je v sodobnem svetu ob tekmovalnem mogoč še kak drug način družbenega razvoja? Po 11. septembru je začel pogled, da se bo kmalu povsod uveljavil zahodni, anglosaksonski model, počasi zamirati, meni Ferfila. Vedno pomembnejši so znaki, da obstaja več različnih modelov družbenega razvoja. Američani na evropski model sicer gledajo s posmehom, toda pomembneje kot to je, da so finančne ustanove, na primer svetovna banka in monetarni sklad, v njihovih rokah ter da lahko zato finančno pomoč državam pogojujejo s tem, da morajo prejemnice ustrezati njihovim zahtevam, kar lahko tudi pomeni, da morajo prevzeti ameriški razvojni model. Na področju socialnega blaženja učinkov tekmovalnosti so najdlje prišli Skandinavci: prizadevali so si, da bi vsakemu 18-letniku pripadala plača; če dela, bo denarja več, če ne, pa manj. Če bo človek brez prihodkov, bo zapadel v kriminal in s tem na pleča policije ter sodstva, družbi pa bo v breme posredno.

Veliko dela za psihiatre

Tekmovalno naravnano gospodarstvo je prav gotovo blagoslov za potrošnika, saj prinaša nizke cene, po drugi strani pa imajo zaposleni zelo slab položaj. Tekmovalnost povprečnemu državljanu na splošno znižuje življenjski standard. Prinaša namreč polarizacijo: srednji del družbe izginja, narašča pa sloj revnih in bogatih. Na osebnostni ravni se tekmovalnost pozna v potrebi po psihiatrih, tabletah in pomirjevalih, ki jih na vsakem koraku ponujajo v ZDA, saj tekmovalnost povzroča stres, meni Ferfila.

V strošek, ki ga Američani plačujejo za svoj model, je treba prišteti še dva milijona ljudi v zaporih in deset milijonov brezdomcev. To sta skupini, ki se ne uspeta vključiti v tekmovalni svet. "In potem smo spet pri skandinavskem modelu in se vprašamo, ali ne bi bilo bolje vsakemu nekaj dati, pa naj s tem živi," pravi Bogomil Ferfila. Da bi bil stres na delovnem mestu zaradi vse večjih zahtev delodajalcev oziroma zakonitosti konkurenčnega boja na trgu kakšen poseben problem, dr. Bogdan Lipičnik z Ekonomske fakultete zanika. "Stres je stanje ustvarjalnega nemira, motivacijski impulz. Doživljamo ga vsi - in v tem ni nič narobe - težava je le tedaj, če ga kdo ne zna obvladovati." Lipičnik priznava, da smo nekatere delovne in organizacijske navade uvozili iz tujih praks. "Konkurenčni boj je neizprosen. Če želimo biti uspešni, se moramo nenehno prilagajati, tudi delovne navade in vrednote." Po Lipičnikovem mnenju nas prav tekmovalnost sili v to, da postajamo vse večji individualisti. Na konferenci o upravljanju človeških virov na Dunaju leta 1998 je bilo v zvezi s tem slišati zanimiv podatek. Najbolj načeta vrednota Evropejcev je vljudnost (to ne velja za Angleže), takoj za njo pa je zaupanje. Najmanj načeta vrednota je samozaupanje. To pomeni, pravi Lipičnik, da je Evropejec vse bolj "tekmovalec", ki najbolj zaupa sebi, najmanj pa drugim in pri tem ne da kaj veliko na "manire". "In ker morajo v skupinah delati individualisti, je edini način, da med seboj sodelujejo, ne pa tekmujejo, v premišljenem načinu oblikovanja teh skupin. Izbrati je treba ljudi, ki se po svojih vedenjskih vzorcih dopolnjujejo, niso si pa podobni."

Nismo samozavesten narod

Posebno vprašanje je, kot rečeno, koliko smo za storilnostne pritiske kompetitivnega sistema psihološko opremljeni Slovenci. Pri razmisleku o tem si bomo pomagali s tremi nacionalnimi avtostereotipi. Dr. Janek Musek je v svojih raziskavah pokazal, da so Slovenci po lastnem prepričanju v povprečju bolj introvertni, da se v povprečju nagibajo bolj k depresivnosti, da so dokaj storilnostno naravnani, marljivi in disciplinirani ter da sodijo med neagresivne in premalo samozavestne narode. Če ta samoprepričanja držijo - o čemer je težko soditi - to pomeni, da v naš prid, kar zadeva opremljenost za življenje v tekmovalni družbi, govori le delavnost, preostale značilnosti pa so le dodatna težava, ki jo je treba premagati.

Slovenci smo bili vedno podvrženi mnogim oblikam socialne patologije. To je posledica težke zgodovine, ki je vplivala na našo kulturo; ta ni tekmovalna v dobrem smislu, ampak pogosto sega čez to mejo, meni dr. Peter Praper , izredni profesor klinične psihologije in psihoterapije na Filozofski fakulteti. Zgodovinska determiniranost se najbolj kaže v orientaciji, da se borimo proti, namesto da bi si prizadevali za. Običajno je to normalna razvojna faza. Pri Slovencih pa je pogost vtis, kot da smo obstali na pol poti, kot da se moramo kar naprej osvobajati. "Zadnjih deset let sem bil pozoren na rabo jezika v medijih. Neodvisnost proti samostojnost se je pojavljala v razmerju 9:1. Raba jezika signalizira položaj. Če hočeš biti neodvisen, zanikaš odvisnost. To pa še ne pomeni, da si samostojen," pojasnjuje Praper. S takimi značilnostmi Slovenci stopamo v kulturne situacije, tudi v moderno tekmovalno družbo.

Kriza vrednot zahodne družbe

Ob tem, da imamo jasno predstavo o sebi in svoji vrednosti, je takrat, ko se podajamo v polje tekmovalne družbe, pomembno tudi, kake vrednote si postavljamo. "Glede tega pa je mogoče reči, da je zahodna družba v krizi vrednot. Spremembe, ki jih najbolj pogosto opažamo, se kažejo v vse močnejši narcisistični drži. Naličje, imidž postaja pomembnješi kot vsebina. Ko se to stopnjuje do motenosti, ljudje izjemno trpijo zaradi občutkov praznine, dolgočasja, izgubljenega občutka lastne vrednosti," pravi Praper.

Ali je torej v zadnjem desetletju pri Slovencih narasla potreba po psihoterapiji? Ne, odgovarja Peter Praper, potreba po psihoterapiji je stara, kot je star človek, le da so ljudje v različnih obdobjih za to imeli različne možnosti. Seveda danes potrebe po psihoterapiji naraščajo, a tako je tudi zaradi ozaveščanja ljudi. Ljudje danes vedo, da je mogoče tovrstno pomoč dobiti, in jo tudi poiščejo.

Praper je prepričan tudi, da leto 1991 ni bilo tako strahovita prelomnica v slovenski kulturi in slovenski psihi. "Nisem skeptičen, da se bo stanje slabšalo. Nasprotno, mislim, da je zdaj več prostora za ljudi, ki razvijajo iniciativnost in podjetnost. Vsaj za tiste, ki imajo potencial, se vrata odpirajo," meni Praper.

Tekmovalnost posega tudi v družino in družinske odnose. "Negativno se to pozna tam, kjer se vse notranje življenje družine zoži na teme uspeha in neuspeha. Ko niti v družinskih pogovorih niti v ciljih ni drugih tem. Ne gre za to, da bi se družina odločila, da bo vse drugo izključila, a taki so pač pritiski družbe," meni dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič iz Visoke šole za socialno delo. Najbolj drastično se to pozna v družini, kjer otrok ali odrasli tekmo izgubi. Potem se vse življenje v družini začne vrteti okoli uspeha ali neuspeha tega člana. Vsa pozornost se posveča na primer otroku - če ima težave ta - odnosi med zakoncema so v drugem planu. Občutek nemoči, da je otrok zguba, je staršem težko sprejeti. Ponavadi se v tak boj poda mati, pri čemer se čuti odsotnost očeta. "Na terapijo v mojo skupino hodijo ženske stare okoli 40 let, ki so utrujene od večnega garanja na vseh frontah," pravi Vogrinčičeva.

Ugotavlja tudi - zanimivo - da tekmovalnost družino na neki način celo združuje, saj njeni člani združujejo moči. Tako ne moremo reči, da tekmovalnost povzroči večjo odtujenost, ampak osiromašenje skupnega projekta.

Kako se temu upreti oziroma kako drugače ravnati s tekmovalnostjo? Tekmovanje samo po sebi ni slabo, meni Vogrinčičeva. A ljudi bi morali opremiti tako, da bi doumeli, da je tekmovalnost le ena od življenjskih nalog ter da ni treba biti vedno poraženec ali zmagovalec. Življenje bi bilo treba postaviti tako, da bi bil vsak zmagovalec na kakem področju. V tekmovanju je element mobilizacije najboljšega v sebi, treba se je graditi; a da bi bilo to dobro za človeka, mora ta ostati v stiku s seboj in ugotoviti, kaj mu to napredovanje omogoča. Prav tako si mora znati postavljati meje in reči tudi "nočem več".

"Tekmovalnost v sodobnih družbah ponavadi zamenjujemo z njenim negativnim vidikom, ki pomeni instrumentalnost: prestiž, izrinjanje drugega, uspeh na račun drugega, ko nam je nekdo drug sredstvo in ga ne vidimo kot človeka z vsemi lastnostmi," ugotavlja dr. Mirjana Ule, profesorica socialne psihologije na Fakulteti za družbene vede.

Zmagovalci in poraženci

A če tekmovalnost položimo na tehtnico, se vendarle pokaže več negativnih lastnosti. Javnomnenjske in druge raziskave kažejo, da izginja povprečje. Slavna Gaussova krivulja, po kateri je najmanj nad- oziroma podpovprečnih, se lomi na dva kraka. Industrijska družba namreč promovira dve skupini ljudi: zmagovalce in poražence. Nekaterim pomeni individualizirana družba izziv, svobodo in veliko možnosti, da uspejo in osmislijo življenje. A da izrabiš te možnosti, moraš biti dobro opremljen. Negativna plat tega je, da je ta "oprema" zelo zahtevna.

Diskriminacije danes niso več odkrite, ampak subtilne in se jim je težko upreti. Človeka načenjajo na psihološki in osebnostni ravni ter ga delajo bolj negotovega. Zaradi tega zmanjša aspiracije, na primer dekle v primerjavi z moškimi. Tudi v moderni družbi obstajajo stereotipizacije, delitve ljudi na take in drugačne. Na videz je vse odvisno od človeka, v bistvu pa ni. Že v osnovi so namreč nekateri bolje opremljeni kot drugi: imajo več psiholoških podpor in emocionalne trdnosti. Tekmovanje namreč zahteva tudi slednjo, ne le intelektualne in druge sposobnosti, meni Uletova.

In kako se skozi tako razmišljanje kažemo Slovenci? Težko je posploševati, meni Uletova, ker lahko začnemo hitro govoriti v stereotipih. Nekaj pa se kaže: ker smo Slovenci pridni, delavni in ambiciozni, smo tudi tekmovalni. Tekmovalnost smo hitro sprejeli, včasih celo pretirano. Za emocionalno trdnost pa raziskave kažejo, da nismo pretirano gotovi vase. K temu morda pripomore tudi model vzgoje, ki je zahtevna, nadzorovalna, z visokimi aspiracijami staršev in nas ovira, da bi bili varovalni in ljubeči. Slovenci nismo mehki. Smo tekmovalni, a ker smo emocionalno negotovi, smo bolj pripravljeni tekmovati sami s seboj. Kmalu bo to ovira, ker bo treba sodelovati tudi na zunaj, se odpreti in primerjati. Sama fenomena tekmovalnosti in individualizacije ne vplivata na vrednotni sistem, ta je povezan tudi z drugimi družbenimi značilnostmi. Sodobna družba je tekmovalna, a se obrača tudi h kakovosti življenja in odnosom, odvrača se od dela za vsako ceno. Uspeti za vsako ceno na primer danes ni visoka vrednota.

Raziskava o vrednotah mladih kaže, da je na prvem mestu zdravje, na drugem so odnosi, na tretjem mestu pa je mir. Uspeh je na zadnjih mestih, podobno kot biti voditelj ali avtoriteta. Večja vrednota je uspeti v svojem poklicu, pokazati se s svojim delom, doseči samorealizacijo. Vrednote se bolj razvijajo v smeri od delovno centriranih, kot so uspeh in materialne dobrine, do ekspresivnih vrednot, ki so vezane na širšo kakovost življenja. Te spremembe so zelo stabilne, kar kaže, da tekmovalnost ni segla tako globoko, da bi jo ponotranjili in sprejeli kot veliko vrednoto, meni dr. Mirjana Ule.