Mesta, ki ga je v svetovni umetnosti dobil Zoran Mušič, ne zavzema nihče med slovenskimi likovnimi umetniki v zgodovini. Učiteljev sin, ki se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici pri Gorici, je pogosto menjal svoj dom. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je diplomiral iz slikarstva. Med počitnicami je hodil v Dalmacijo, po diplomi nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je umaknil v Dalmacijo, katere pokrajina je poleg prvih spominov na rodni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje. Po italijanski zasedbi se je vrnil v Gorico, od koder so ga leta 1944 internirali v taborišče Dachau, po osvoboditvi se je vrnil v Gorico in kmalu odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade (Premio Parigi) v Cortini prvič razstavljal v Parizu, kjer je dobil tudi štipendijo za študij. Od takrat je živel med Benetkami in Parizom.
Zgodnje motive je Mušič zajemal široko; od portretov do aktov, interjerjev, mestnih trgov, tihožitij in krajin, po drugi svetovni vojni pa so v njegovem ustvarjanju postopno prevladali reminiscenčni motivi dalmatinskih konjičkov in krajin, ki jih je razširil še na Umbrijo in Toskano. V petdesetih letih se je začel intenzivneje ukvarjati z grafiko, poleg drugih motivov pa je v umetnost prelil tudi svoje pretresljive vtise iz Dachaua. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen: leta 1979 je prejel Jakopičevo nagrado, 1981 veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, leta 1991 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V Franciji so mu že leta 1968 podelili red viteza, 1990 pa je prejel še legijo časti.Od 1991 je v obnovljenem gradu Dobrovo v Goriških brdih na ogled stalna zbirka Mušičevih grafik, od aprila letos je v razstavnem prostoru koncentracijskega taborišča Dachau na ogled še razstava Mušič in Dachau (Mušič und Dachau).
Umrl je velikan slovenske umetnosti, slikar in grafik Zoran Mušič. <%I> <%I> Foto: Matej Povše