Zasvojenost je po sodobnih načelih medicine biološka motnja, saj uživanje psihoaktivne snovi povzroči spremembe v možganih. Te sčasoma privedejo do psiholoških sprememb in težav v odnosih z ljudmi.
"Če gre za bolezen, pa to še ne pomeni, da ljudje niso soodgovorni za svoje zdravljenje. Problem te bolezni je, da smo v Sloveniji izredno strpni do tudi zelo tveganega uživanja alkohola, po drugi strani pa smo zelo nestrpni do človeka, ko je ta že tako zasvojen, da si ne more več sam pomagati. V taki fazi odvisnosti smo drugi, bolj zdravi - na primer svojci ali sodelavci - odgovorni za to, da poskusimo preprečiti širjenje te bolezni. Zgodi pa se, da ljudem po dolgih letih prenašanja popustijo živci prav v trenutku, ko zasvojeni njihovo podporo najbolj potrebuje," pojasnjuje dr. Maja Rus Makovec, vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola pri Psihiatrični kliniki v Ljubljani.Ljudje, ki so odvisni od alkohola, so zelo raznolika skupina: lahko so v osnovi osebnostno zdravi, a so zaradi genske nagnjenosti do razvoja odvisnosti in rednega pitja padli v zasvojenost; lahko so to ljudje, ki so že pred nastankom odvisnosti doživeli hude motnje v osebnostnem razvoju; lahko pa so imeli ugodno družinsko okolje, a so v odvisnost zapadli zaradi kakega drugega dejavnika... "Najpomembneje je, da so ljudje ob ustrezni motivaciji in podpori vendarle sposobni spremeniti svoje vedenje. V tem je lepota teh prizadevanj!" pravi dr. Maja Rus Makovec.
Zdravljenje je proces; v njem ljudje prehajajo na različne stopnje razvoja in včasih zdrsnejo tudi korak nazaj. Odvisnost je kronična bolezen, kar pomeni, da je odnos do alkohola kronično spremenjen: če ga človek ne uživa, lahko živi normalno, če ga spet začne uživati, se bo bolezen ponovila. Kot pri vseh kroničnih boleznih, diabetesu, visokem krvnem tlaku ali astmi, je tudi pri zdravljenju odvisnosti od alkohola potrebna sprememba življenjskega sloga, kar pa je zelo naporno. Ocenjujejo, da le četrtina kroničnih bolnikov zmore slediti navodilom o obvladovanju bolezni. Pri odvisnosti od alkohola je enako - morda so rezultati pri tej bolezni celo nekoliko boljši, pravi psihiatrinja.V začetku zdravljenja te odvisnosti je zelo pomembna ustrezna motivacija. Raziskave v svetu kažejo, da je konfrontacija najmanj učinkovita. "Ljudje imajo zelo veliko fantazij o tem, kako spreminjamo svoje vedenje: da na primer obstaja neki bog oče, ki bo zarohnel na človeka in se bo ta kar spremenil. A zdravnik ali psihiater ni bog niti nima pravice ali razloga, da bi bil jezen na tega človeka ali da bi ga razvrednotil," pravi psihiatrinja. Prava pot je, da strokovnjak in zasvojeni skupaj opravita analizo, kaj mu pri tem načinu življenja še prinaša ugodje in kaj mu prinaša izgubo. Ugodno je na primer to, da mu s pitjem odleže, da se počuti sprejetega, a če bo s tem nadaljeval, bo izgubil službo, razdrl družino. V bistvu gre za zavestno odločanje med plusi in minusi. Ta tip motivacije se je izkazal za najbolj smiselnega in učinkovitega. Kljub temu se pri nas še vedno najbolj uporabljata konfrontacija, ko torej zasvojenega potisnejo v kot, in edukacija, učenje o alkoholizmu. Žal samo branje o alkoholu še nobenega odvisnika ni ozdravilo.
Da se ljudje odločijo za zdravljenje, mora obstajati neki bolezenski pritisk. Ta je različen: nekateri se odzovejo na hud zdravstveni zaplet, drugi na grožnjo z razpadom partnerske zveze, na izgubo vozniškega dovoljenja, pritisk iz službe... V bistvu pa morajo začutiti nemoč, da bi lahko obvladali alkohol. Včasih se kdo ne želi zdraviti; tu ni mogoče intervenirati. V takih primerih je dobro, da svojci poiščejo pomoč, da bodo to lahko prenesli in razmislili, ali je vredno, da ostanejo s tem človekom."Ljudje morajo imeti razlog, zakaj abstinirajo, najlažje pa se spreminjamo na način korenčka in palice. Se pravi, da potrebujemo neko strukturo, pritisk in podporo," pravi Makovčeva. Struktura zdravljenega odvisnika pomiri, da lahko obvlada vsakdanjik in željo, da bi pil. Šele ko se pomiri, namreč lahko začne spreminjati sebe. Strukturo, torej neki novi red, v življenje vnašajo z vedenjsko spoznavno terapijo. Z njo se človek nanovo nauči določenega vedenja.
Novega vedenja in njegovega utrjevanja se človek lahko uči v okviru skupinske psihoterapije, ki je ena od najbolj učinkovitih metod zdravljenja. Tako so nekatere psihološke obrambe človeka, ki so terapevtu pri individualni terapiji težko dostopne, veliko bolj dostopne med ljudmi, ki so dali skozi iste stvari. V skupini so tudi ljudje, ki so že naredili nekatere spremembe in lahko začetnikom vnesejo veliko več upanja kot terapevt. Človek potrebuje izkušnjo sočloveške pomoči še posebej v začetni fazi zdravljenja, ko se mora soočiti z občutki jeze, ker so ga ustavili pri tem, kar je rad počel, žalosti, ker se mora posloviti od alkohola, sramu in depresije.Cilj terapije je, da poiščejo tako spremembo, ki bo učinkovala kot varovalka pred ponovnim pitjem: nekdo, ki je bil pretiran garač in je med delom kompulzivno pil, se mora naučiti lagodnejšega življenja; tisti, ki je bil preveč navezan, bolj avtonomnega življenja ipd. Praviloma vedno poskušajo v proces zdravljenja vključiti tudi pomembnega svojca.
Ko se odvisni od alkohola odloči, da bo nekaj naredil, ima kar nekaj možnosti. Od pet do osem odstotkov ljudi ima potencial za samoozdravitev, pojasnjuje psihiatrinja. To so ljudje, ki so osebnostno zdravi ter sposobni uvida in sprememb svojega življenja.Če si ljudje ne zmorejo pomagati sami, lahko pomoč poiščejo v okviru zdravstvenih institucij ali zunaj njih. Lahko se naročijo za obravnavo v dispanzerju za zdravljenje odvisnih od alkohola, ki delujejo v okviru oddelkov za mentalno zdravje pri zdravstvenih domovih ali v okviru psihiatrije. Najprej se pridejo posvetovat, v dispanzerju pa jim ponudijo možnost zdravljenja, primernega zanje. Včasih zadošča nekaj posvetov pri zdravniku adiktologu ali pa predlagajo intenzivno psihoterapevtsko zdravljenje v bolnišnici. Lahko se tudi odločijo, da po nekaj posvetih poiščejo neinstitucionalno pomoč ali zdravljenje nadaljujejo v obliki partnerske in družinske terapije.
Makovčeva pojasnjuje, da intenzivno hospitalno zdravljenje praviloma priporočajo ljudem z zapleteno diagnozo: tistim, ki imajo dodatne duševne težave, več vrst odvisnosti, zapletene družinske odnose in drugo, kar jim otežuje vzpostavitev stabilne abstinence. Bolnišnično zdravljenje priporočajo tudi tistim, ki jih na zdravljenje pošlje delodajalec. Ljudem, ki lahko sami začnejo abstinirati in imajo oporo v okolju, pa lahko zelo koristi zdravljenje v obliki svetovalnega dela, podpore, kot jo na primer nudijo Anonimni alkoholiki, ali ambulantno zdravljenje brez intenzivne psihoterapije.Nekateri ljudje pomoč lažje poiščejo zunaj institucionalnega sistema. Po svetu zelo razširjena oblika pomoči odvisnim od alkohola so Anonimni alkoholiki (AA), tudi pri nas deluje vrsta skupin. Značilnost AA je, da delujejo brez terapevta, po tako imenovanem programu 12 korakov. Prvi korak je, da spoznajo, da so pred alkoholom nemočni, po uspešno opravljenih 12 korakih pa ugotavljajo, da so se duhovno prebudili. Program je primeren za vsakogar, so pojasnili pri AA, bistvena pa je človekova želja, da preneha piti. To je tudi vse, kar od njega zahtevajo, sam pa potem v pogovorih z ljudmi, ki so prehodili enako trnovo pot, spozna, kaj mora spremeniti pri sebi, da bo lahko ostal trezen. Na srečanjih govorijo o sebi in svojih izkušnjah in ne dajejo nasvetov. O ljudeh, ki hodijo na srečanja, ne vodijo nobenih evidenc, od človeka pa je tudi odvisno, kolikokrat na teden bo prišel na srečanja in kako dolgo bo hodil. "Uspe tistim, ki imajo željo, da se spremenijo, in ki so dovolj vztrajni," je povedala gospa Tatjana, ena od ustanoviteljic AA. Odvisnost od alkohola je družinska bolezen, saj prizadene vso družino. Če alkoholik ne želi narediti nič zase, pa lahko zase poskrbijo svojci, poudarja gospa Tatjana. Vključijo se lahko v skupine za svojce alkoholikov Al Anon ali Al Adult za odrasle otroke alkoholikov.
V Sloveniji deluje tudi vrsta klubov zdravljenih alkoholikov, kjer se večinoma srečujejo ljudje po končanem ambulantnem ali bolnišničnem zdravljenju. V enem izmed njih, društvu Žarek upanja, imajo tudi začetno skupino, v kateri se srečujejo ljudje, ki so še odvisni, a brez telesnih težav. Obravnava v začetni skupini traja tri mesece, potem človek nadaljuje zdravljenje v društvu. Od članov zahtevajo popolno abstinenco, za razliko od AA pa ti sestanki potekajo pod vodstvom terapevta. V zdravljenju mora biti pripravljen sodelovati tudi svojec.Z zdravljenjem odvisnosti od alkohola se ukvarja tudi nekaj psihiatrov in drugih zasebnikov. Najbolj znan je program dr. Janeza Ruglja, po vzoru njegove socialno andragoške metode pa se je razvilo še nekaj sorodnih programov. V Kopru, na primer, ga skupaj z ženo Branko Knific vodi Tone Kladnik. Značilnost tega programa so tudi biblioterapija, vztrajnostni tek, planinarjenje in drugo, je pojasnil Tone Kladnik. Program je bolj primeren za ljudi srednjih let, tiste, ki imajo družino in ki si zelo želijo spremembe; ker je zelo zahteven, se ne da veliko "blefirati". Traja tri leta in se kasneje nadaljuje v okviru prijateljskih družin, ki izhajajo iz programa.
Pomoč lahko ljudje poiščejo še v okviru nekaterih skupin, ki jih vodijo posamezniki, ki so se tudi sami rešili iz krempljev odvisnosti, delujejo pa na osnovi mešanih pristopov."Ne obstaja en sam najboljši način zdravljenja. Istemu človeku lahko v različnih obdobjih odvisnosti pomagajo različne intervencije," poudarja Maja Rus Makovec. Pri izbiri programa je pomembno zlasti to, da ljudje zaupajo, da jim bo program pomagal, in da se za vstop odločijo prostovoljno. "Ljudje so se sposobni spremeniti, četudi za določen čas; že dve leti abstinence pomeni dobro izhodišče za naslednji poskus zdravljenja. Velja zmerni optimizem," o uspešnosti zdravljenja zaključuje psihiatrinja.
