"Za lov na generala Löhra sem 12. maja 1945 vzel bataljon iz Šlandrove brigade, sam pa sem s spremljevalcem v Celju sedel v zaplenjen osebni avto," pripoveduje za Nedeljski dnevnik general Ivan Dolničar , ki je nedavno končal svojo memoarsko knjigo Generalov let. "Tako smo prišli na Polzelo. Tam je bilo vse zatrpano z umikajočim se vojaštvom. Bataljon se je moral ustaviti in postalo je popolnoma jasno, da v takšni sestavi ne bomo prišli nikamor. Zato sem se odločil, da bom šel naprej sam, zgolj s svojim avtomobilom, šoferjem in spremljevalcem, poveljniku bataljona pa naročil, naj se prebija v skladu z možnostmi v smeri proti proti Zavodnju, Črni na Koroškem in naprej čez mejo v Avstrijo."

Zvijača s prepustnicami

- Ali ste kdaj natančneje razjasnili, kako se je lahko zgodilo, da je general Löhr preprosto odšel iz Topolšice?

"General Löhr se je v Topolšici s svojim štabom, ki je prišel za njim, s štabnimi šotori in vozili umestil v parku ob štabu cone. Ko je štab cone drugi dan po pogovorih z njim zapustil Topolšico in se premaknil v Velikovec, kamor ga je klical poveljnik cone polkovnik Peter Stante, je ostal Löhr sam, zgolj s partizanskim oficirjem za zvezo majorjem Ivanom Majnikom - Džemsom, ki naj bi bil povezava med štabom cone in štabom generala Löhra in nadzoroval izvajanje odredb o kapitulaciji. Major Majnik je imel za varovanje Löhrovega štaba manjšo zaščitno enoto, ki seveda ni pomenila veliko, še zlasti ne glede na velikost območja, ki ga je varovala, in glede na močno nemško zaščito generala Löhra.

Ta je očitno ugotovil, da je ostal brez kompetentnih sogovornikov, se izmuznil zaščitni enoti in se s svojim štabom pridružil neki umikajoči se nemški formaciji. S prepustnicami štaba cone, ki jih je po sporazumu dobil za prosto gibanje svojih štabnih oficirjev do nemških enot, se je zvijačno prebijal mimo partizanskih enot. Prepustnice naj bi Löhrovim oficirjem sicer služile za lažje kontaktiranje z umikajočimi se nemškimi enotami, še zlasti za izpolnjevanje dogovora o razorožitvi in kapitulaciji. Löhr se je s temi prepustnicami prebil tudi mimo položajev Tomšičeve brigade na Poljani. Govoril je, da mora priti v Velikovec do štaba cone, v resnici pa je želel priti do Bistrice nad Pliberkom, kjer je imel že od prej urejeno poveljniško mesto za primer obrambe južnih meja rajha."

Ivan Dolničar je v lovu na Löhra doživel dramatično srečanje z neko nemško predhodnico na poti iz Črne na Koroškem proti Poljani. Ko je po tem dogodku končno prišel na Poljano, se je na položajih, ki jih je branil del Tomšičeve brigade, takoj pozanimal, ali je mimo njih peljala kakšna nemška kolona s štabnimi vozili in spremstvom. Opisal jim je, kakšna naj bi bila ta kolona.

"Poveljnik brigade kapetan Tomaž Godec mi je prostodušno povedal, da so peljali mimo njih zjutraj. Začudil sem se, on pa mi je pojasnil, da so imeli vse potrebne dokumente štaba cone, češ da gredo proti Velikovcu v štab cone.

Zapora na Poljani

Po vsem tem sem se tudi jaz podal proti Velikovcu v štab svoje divizije in poročal, kakšna vojska se pomika od Šoštanja preko Črne, ki se bo zagotovo hotela pri Poljani in na Holmcu prebiti v Avstrijo. Takoj je bilo odločeno, da se okrepi zapora na Poljani in pripravi odločen odpor, če bo prišlo do poskusa preboja. To se je tudi zgodilo in ob 16. uri 13. maja 1945 je prišlo do spopada na Poljani, ki se šteje za zadnjo bitko v drugi svetovni vojni."

Ivan Dolničar pravi, da je takoj po prihodu v štab divizije spraševal po generalu Löhru, vendar nihče ni imel niti pojma o njem.

"Löhr je namreč, tako kot sem predvideval, res odšel na svoje poveljniško mesto v Bistrico, kar smo kmalu ugotovili. Preprosto se nam je izmuznil. Vsi smo ugibali, kako naj ga dobimo nazaj.

Poveljnik cone polkovnik Peter Stante in komisar polkovnik Matevž Hace sta se napotila v štab 5. britanskega korpusa ob Vrbskem jezeru. Šla sta z zapisnikom, ki ga je po pogovorih v štabu cone v Topolšici podpisal tudi general Löhr, in zahtevala vrnitev generala Löhra, vendar tudi v tem štabu še niso vedeli, kje je, so pa obljubili njegovo vrnitev, če bi se pojavil pri kakšni izmed enot britanske vojske.

Za Löhrom so zelo marljivo stikali tudi obveščevalci štaba divizije in cone. Od njih je dan pozneje vendarle prišlo obvestilo, da je general Löhr zapustil Bistrico in se pod zaščito britanskega topniškega polka umaknil v Grebinje. Ker so imeli v štabu cone pisna dokazila, da je general Löhr podpisal kapitulacijo svoje skupine armad v Topolšici, in ob pomembni podpori predstavnika zavezniške vojaške misije britanskega majorja Roberta Owna, ki je bil prisoten tudi na pogovorih v Topolšici, so Britanci vendarle dovolili, da ga prevzamemo. Tako je spet doletelo ravno mene, da sem 15. maja odšel po generala Löhra v Grebinje. Po manjših zapletih in ,prerivanjih’ z Britanci sem končno dobil Löhra in ga pripeljal v Velikovec. Izjavil je: ,Tam, kjer so moji vojaki, je tudi meni mesto.’ Z njim je bil tudi operativni del njegovega štaba z načelnikom štaba generalom Erikom Smithom - Rihbergom z glavnimi vodji oddelkov itd. S seboj so imeli veliko opreme in vozil, tudi Löhrovo osebno blindirano limuzino. Bilo je precej kovčkov in zabojev s štabno dokumentacijo. Generala Löhra in njegovo spremstvo smo namestili v večjo vilo v Velikovcu, seveda pod dobro stražo."

Bele zastave

- Ali sta se z generalom Löhrom spet videla iz oči v oči?

"Seveda. Spet sva si stala nasproti v Grebinju in nazadnje ob zadnjem dejanju 19. maja v Velikovcu. Vsega tega pa nismo obešali na velik zvon, zato so nekateri naši conski in divizijski obveščevalci širom po Koroški še naprej iskali Löhra. Vse to je bilo že kar mistično, nekateri so celo pripovedovali in pisali, kako so prav oni našli Löhra. Ta se je odločil vdati, ko je po bitki na Poljani ugotovil, da njegova vojska dokončno razpada. Njegove enote, ki so prišle po Mežiški dolini, so bile nemočne, njegovi vojaki so se predajali z belimi zastavami. Na Poljani je bila razbita zadnja organizirana enota nemške vojske. To bitko je Löhr verjetno od nekod opazoval in videl, da je vse izgubljeno. Še prej je bila bitka pri Borovljah (11. maja 1945), ko so se domobranci prebijali čez Dravo, 14. oziroma 15. maja pa sta bili dokončno obkoljeni in zajeti ustaška in četniška grupacija na Libuški gmajni pri Pliberku."

- Löhr je očitno dojel, da je zares konec vsega, in se vdal v usodo.

"Tako je. Lahko si je predstavljal, kaj ga čaka. Pri nas je ostal do 19. maja, ko je prišel k nam komisar Tretje armade polkovnik Branko Petričević. Ves štab te armade je bil tedaj že v Mariboru. Prinesel je ukaz vrhovnega poveljnika Tita, da se Štirinajsta divizija vključi v sestavo Tretje armade. Izročil nam je tudi šifre za radijsko povezavo, mi pa smo mu poročali o razmerah v diviziji in razporeditvi enot na Koroškem - v Velikovcu, Celovcu, Borovljah in drugod. Imeli smo pet brigad. V pogovoru je beseda nanesla tudi na generala Löhra. Petričevićevo presenečenje je bilo popolno. Löhra so kot poveljnika jugovzhoda Evrope in skupine armad E po Jugoslaviji zelo dobro poznali, saj so bile z njim povezane mnoge velike bitke z narodnoosvobodilno vojsko, zlasti v Bosni, tudi Sutjeska.

Smrt v Beogradu

Polkovnik Petričević se je takoj zanimal, ali ga lahko odpelje v Maribor, seveda z dobro zaščito. Jaz sem komaj čakal, da se znebim Löhra, saj je postal zame že kar nekakšna usodna senca. Petričevića so zanimale različne stvari v zvezi z njim; med drugim me je vprašal, ali imajo on in njegovi sodelavci pri sebi kaj orožja. Ko sem mu pritrdil, generali in višji nemški oficirji so namreč zadržali osebno orožje, mi je takoj ukazal, naj jih povsem razorožimo. Seveda sem izpolnil tudi to povelje. Löhru smo odvzeli pištolo, ki je zdaj v spominski sobi v Topolšici. Löhr se je sicer upiral odvzemu pištole, vendar smo vse opravili brez incidenta. Bilo pa je kar veliko solz, ko so se Löhr in drugi generali poslavljali od osebnih spremljevalcev, ordonansov in drugega osebja, ki so ostali kot ujetniki pri nas.

Generala Löhra in njegove visoke oficirje smo naložili na tovornjak, ker nismo mogli najti nobenega primernega avtobusa. Bilo je veliko kovčkov, med drugim tudi zabojev z dokumentacijo. Še danes si ne morem odpustiti, da se nisem spomnil in poskrbel, da bi kdo o vsem tem naredil vsaj nekaj fotografij. Vse je šlo ob nervoznem priganjanju polkovnika Petričevića preveč hitro, zato o tem dogodku žal nimamo nobenih fotografskih dokumentov.

Polkovnik Branko Petričević je generala Löhra z izjemno močno zaščito izvidniške čete 14. divizije odpeljal v štab Tretje armade v Maribor, od tam pa so ga poslali v Beograd, kjer je minilo leto dni, preden so mu sodili in ga v dolgem sodnem procesu tudi obsodili na smrt. Prej je v zaporu napisal svojo zgodbo o medvojnih razmerah in dogajanjih na Balkanu in o umikanju skupine armad E z Balkana."

Resnica in zgodbe

- O zajetju generala Löhra se je z leti spletlo nešteto zgodb in "resnic". Zagotovo je najbolj trdna vaša resnica, ker ste najbolj neposredno sodelovali v Löhrovi zgodbi.

"Zgodb o tem, kako je general Löhr prišel v naše roke, je bilo kar nekaj. Precej ljudi si je prisvajalo najrazličnejše zasluge v zvezi s tem. Predvsem pa si je zasluge za zajetje generala Löhra pripisovala Tretja armada, kar je, formalno gledano, morda celo res, če upoštevamo, da je bila 14. divizija v določenem trenutku vključena v to armado. Res je tudi to, da ga je iz Koroške v Maribor pripeljal komisar Tretje armade, drugače pa je Löhr svoje zadnje dni in ure vojne krojil v stikih s slovenskimi partizani, ko Štirinjasta divizija še ni bila v sestavi te armade.

Komandant Tretje armade general Kosta Nadj in komisar te armade Petričević sta v svojih spominih precej ,po svoje’ opisala zajetje generala Löhra. Nadj je ,dramatiziral’ svoje srečanje z njim v Mariboru in si ob njem izmislil tudi nekakšnega hudega nemškega volčjaka, ki naj bi bil posebej zdresiran za boj s partizani, čeprav Löhr tisti čas zagotovo ni imel takšnega psa. Polkovnik Petričević pa je nekje zapisal: ,Ko smo se v štabu Štirinajste divizije v Velikovcu sproščeno pogovarjali, je takratni komisar divizije podpolkovnik Ivan Dolničar rekel, da so zaplenili blindirano limuzino nemškega generala Löhra in da jo nameravajo poslati tedanjemu predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. Na moje vprašanje, zakaj je ne bi poklonili tovarišu Titu, so se Dolničar in tudi vsi drugi člani štaba takoj strinjali z mojim predlogom. Ker sem se nameraval takoj vrniti v Maribor, je Dolničar odšel iz sobe, v kateri smo sedeli, da bi uredil vse potrebno za prevzem limuzine. Dolničar se je vrnil čez kakšne pol ure in tedaj mu je kurir izročil pismo, ki ga je Dolničar takoj odprl in z nasmeškom bral. Povsem mirno je povedal, da general Löhr protestira zaradi odvzema limuzine. Bil sem zelo presenečen, ker sem po naključju zvedel, da je tu, v tem mestu, v Velikovcu visoki in pomembni Hitlerjev komandant ...

Profesionalni vojak

Ukazal sem, da se Löhr in njegov načelnik štaba (prav tako nemški general) pripravita za odhod. Iz Velikovca smo odšli pred mrakom. Ko sem se peljal v bivšem Löhrovem avtomobilu, sem strogo pazil, po katerih cestah se vozimo, da se ne bi srečali z zavezniškimi tanki. Bal sem se, da mi generala Löhra in njegovega načelnika štaba ne bi vzeli nasilno ... Šele potem, ko smo prepeljali avstrijsko-jugoslovansko mejo, je bil general Löhr končno v našem ujetništvu.’

Tako je Tretja armada ,zajela’ nemškega vrhovnega poveljnika Jugovzhoda in poveljnika skupine armad E z njegovim ožjim štabom."

- Kako ste doživeli generala Löhra, mogočnega vrhovnega poveljnika Jugovzhoda in poveljnika skupine armad E?

"Priznam, da sem pred prvim srečanjem z njim imel kar precejšnjo tremo, čeprav takrat nisem vedel kaj dosti o njem, niti tega ne, kako pomembna funkcija je bila poveljstvo Jugovzhoda in poveljstvo skupini armad E. Presenetil me je z dokaj sproščenim in preprostim nastopom, kajti pričakoval sem oholega in ,zadrtega’ Nemca v generalski uniformi. Dobro je skrival potrtost in skrb, morda je bil zaradi tega tudi zelo redkobeseden. Takšen je bil na pogovoru v Letušu in Topolšici ter tudi pozneje v našem ujetništvu v Velikovcu. Nasploh je deloval kulturno in razmišljujoče. Pri podrejenih je imel veliko avtoriteto. Bil je pravi, rekel bi, profesionalni vojak in disciplinirani legalist. Spoštoval je podpis kapitulacije nemških oboroženih sil. Ko je 8. in 9. maja iskal stike z nekim predstavnikom Titove vojske’, je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in ravnal tako, kot je. Do zapletov po podpisu kapitulacije v Topolšici je prišlo zaradi nerodnosti na naši strani."