Namesto kletvice raje nekaj smešnega

Pogovarjali smo se z otroki vrtca Viški gaj, enote Zarja, ki so zagotovili, da vedo, da ni lepo govoriti grde besede. Kljub temu marsikomu občasno uide kakšna kletvica, vendar so vsi hudomušno dodali, da pazijo, da jih učiteljica in starši ne slišijo. Nikoli ne govorim grdo, ker je potem doma sestra Ula jezna name. Pa tudi sama vem, da to ni lepo. Grde besede vedno slišim samo od fantov, od punc nikoli, je povedala Lana. Tudi Lara se je odločila, da ne bo grdo govorila. Vzgojiteljice jih kregajo, da niso pridni, kadar jih slišijo reči kaj grdega. Z njo se je strinjal Matic, ki je rekel, da namesto tega raje pove kaj smešnega. Doma včasih kaj grdega reče le oči, ko ga razjezijo. Pia je povedala, da se ji preklinjanje zdi brez pomena, saj ji je tako rekel očka. Včasih slišim fantka, ki grdo govori, ampak vedno tako, da ga učiteljica ne sliši, pravi Pia in na koncu priznava, da kdaj vendarle tudi njej ponesreči uide kakšna neprimerna beseda. To pa se nikoli ne zgodi Klemenu, ki doma grdo besedo sliši le od mamice, pa še to zelo poredko. Vendar pravi, da ve, da on tega ne sme.

Saj vem, da ni lepo...

Našli so se tudi otroci, ki so hudomušno in brez slabe vesti povedali, da jim včasih uide kakšna kletvica, čeprav ne vedo, kaj pomeni. Grdo govorim le z dvema prijateljema, ko se skregamo. Drugi so vsi pridni. Besede sem slišala doma, po televiziji in radiu. Saj vem, da to ni lepo, ampak mi je všeč. Vem pa tudi, da dolg nos zraste samo tistim, ki lažejo, ne tistim, ki grdo govorijo, se je razgovorila Medina. Matic je prav tako priznal, da mu včasih uide kakšna neprimerna beseda, vendar le, ko sta z babico sama doma. Babica velikokrat zaspi, tako da me ne sliši, je previden Matic, ki sicer ve, da se grdo govorjenje ne spodobi, saj mu je tako povedala mamica. Kljub temu pa take besede velikokrat sliši pri prijateljih, in sicer pri deklicah in dečkih. Enako je opazila tudi Anja, ki ji prav tako občasno uide kakšna kletvica, čeprav sploh ni treba, da je jezna ali da se prepira.

S preklinjanjem v vrtcih ni težav

Vzgojiteljice v vrtcu so povedale, da s preklinjanjem med otroki nimajo večjih težav. Otroci so pridni in veliko jih sploh ne ve, kaj preklinjanje je. Vsekakor pa so eni bolj dojemljivi za neprimerne besede kot drugi. Eni se hitro naučijo kletvic, ki jih slišijo doma, drugi pa jih sploh ne opazijo.

Slovensko le prekleti hudič

Otroci nam zaradi sramežljivosti niso zaupali kletvic, ki jih poznajo in uporabljajo. Slovenski akademiki pa trdijo, da obstaja ena sama slovenska kletvica, in sicer prekleti hudič. Vse druge so prevzete od sosedov, tako da imamo veliko srbskih, hrvaških, italijanskih in nemških kletvic. Strokovnjaki se sprašujejo, kako je sploh mogoče, da poznamo in uporabljamo toliko kletvic. Vsa družba je zgrajena tako, da preprečuje preklinjanje. Že v vrtcu in osnovni šoli poteka skrben proces, v katerem učencem vbijajo v glavo, da določenih besed ne smejo uporabljati. Potem so tu starši, ki otroke poučujejo, da se sosedi ne sme reči, na primer, baba. Časopisi, radio in televizija pa imajo plačane lektorje, da poleg gramatičnih napak iz besedil izganjajo tudi vulgarizme in kletvice, se čudi Nežmah. Gre torej za paradoks: ne moremo se jih naučiti v šoli, slovarjih, slovnicah in pravopisih, skratka, nihče jih ne uči, znamo pa jih vsi.

Preganjajo jih že pol tisočletja

Po Nežmahovih besedah je pri nas prisotna velika želja po izkoreninjenju te jezikovne navlake. Iz dostopnih virov iz Ljubljane je razvidno, da preklinjevalce preganjajo že od 15. stoletja naprej. Če v petsto letih akcija ni rodila sadov, je iluzorno pričakovati, da bi lahko izkoreninili ta očitno večni fenomen, še pravi Nežmah.