"Tisti teden je naša pediatrinja sprejela ogromno klicev zaskrbljenih staršev v zvezi z znaki, zdravljenjem in možnostmi prenosa okužbe. Med njimi so bili predvsem tisti, ki so imeli kakršen koli stik z družino nesrečnega fantka. Zdaj se je stanje umirilo, ker se ljudje tudi sami izobražujejo in preberejo vse v zvezi s tem. Strašno je, ko veš, da lahko ena klica uniči dragoceno življenje v tako kratkem času. Hudo je, ko to občutiš in vidiš. Ne da se drugače opisati kot - strahota," nam je v tistih dneh, ko so ljudje zvedeli za tragično smrt zelo zaželenega edinca mlade družine, še vedno zgrožena opisala tragedijo glavna sestra v sevniškem zdravstvenem domu Vladimira Tomšič . Bila je zraven ves čas, odkar so pripeljali malega bolnika, ki je še dan pred tem uganjal vragolije in razveseljeval starše in stare starše.

Strah se je polegel

Po izrečenem sumu, da je šlo za meningokokno sepso, so morali po nasvetu državne epidemiološke službe celotno zdravstveno osebje in vsi svojci, ki so bili v stiku z nesrečnim malčkom, dva dni uživati antibiotike. Za uvedbo karantene k sreči ni bilo potrebe. Eden od malčkovih sosedov nam je dejal, da so se med ljudmi sprva razširile napačne vesti, da gre za neki neznan virus, kar je ponekod povzročilo pravo paniko in hudo stisko. To so bili tisti, ki so najbolj vneto klicali pediatrinjo v Sevnici. Pogovor z njo jih je pomiril, tako da se je vznemirjenost kmalu polegla. "K umiritvi je veliko prispeval tudi članek v Dnevniku," je še povedal sogovornik. Tajnica osnovnih šol v Tržišču in Sevnici Jožica Pungerčar nam je povedala, da med starši dan pozneje ni bilo več čutiti kakšnega posebnega strahu.

Kakšen pretres predstavlja nenadna smrt otročička za njegove najbližje, najbrž ni potrebno posebej opisovati. Dejstvo je, da meningokokna sepsa, ki se pojavi sicer zelo redko, ne izbira. Še najpogosteje se zgrne prav nad najmlajše, tja od drugega do petega leta starosti. Panika, da bi bolezen prerasla v epidemijo, je odveč, pravijo strokovnjaki. Kljub vsemu pa je zastrašujoče dejstvo, da, če se pojavi v hudi obliki, pokonča vsakega drugega, tisti, ki uspejo ubežati smrti, pa imajo lahko krute trajne posledice. Učinkovitega zdravila, še posebej, če je bolezen odkrita pozno, kar lahko pomeni že nekaj ur po tem, ko se pojavi, žal še ni.

Pogosto smrtonosna meningokokna sepsa

Bolezen se je pri dveletnem fantku pojavila tako, da je zjutraj nenadoma začel dobivati izpuščaje, temperatura pa mu je nenadoma narasla na 40 stopinj Celzija. Babica in mamica sta ga odnesli v sevniški zdravstveni dom, kjer so hitro ukrepali. Odločili so se za helikopterski prevoz malega bolnika v ljubljanski Klinični center, a je bilo tudi to za bolnika že prepozno, saj je zaradi šoka in odpovedi več organov umrl. Pred dobrimi tremi leti, decembra leta 2001, je enaka bolezen povzročila tudi nenadno smrt petnajstletne dijakinje Petre iz novomeške zdravstveno-kemijske šole. V ponedeljek je bila še v šoli, vesela kot navadno in brez vidnih bolezenskih znakov. Slabo počutje s povišano telesno temperaturo se je začelo proti večeru in se naslednji dan stopnjevalo z bruhanjem in drisko. Poslali so jo v novomeško bolnišnico, stanje se ji je slabšalo iz minute v minuto. Premestili so jo v enoto intenzivne terapije, a je tam dobre tri ure pozneje umrla.

Nedavno tega se je meningokokna sepsa pojavila na Hrvaškem, v zagrebškem študentskem naselju. V tamkajšnji kuhinji, v kateri pripravljajo hrano študentom, se je okužila ena od praktikantk. Preplah zaradi meningokokne sepse je ta čas tudi v Bosni in Hercegovini, saj so v prvih štirih mesecih letos zaradi te bolezni podlegli štirje otroci, dva še dojenčka. Visoka temperatura in izpuščaji

Bolezen, ki pride kot nevihta, se navadno začne z nenadno visoko temperaturo, v večini in ne v vseh primerih pa še z rdečimi, sprva kot bucika velikimi izpuščaji po telesu. Prof. dr. Milan Čižman , namestnik predstojnika Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, pravi, da je možnost okužbe v Sloveniji zelo redka, kar pomeni 1 proti 100000 prebivalcev, v zadnjih desetih letih pa je bila še manjša. Povprečno je v zadnjih desetih letih zbolelo na leto osem do devet otrok in dva do trije odrasli, starejši od petnajst let.

Bolezen je nalezljiva, prenaša pa se kapljično, torej preko zraka z drobnimi kapljicami, ki se iz ust in nosa sproščajo ob kihanju, kašljanju in govorjenju. Glavni vir okužbe je zdrav kliconosec, ki ponavadi sam ne zboli. Bolezen se pojavi zelo naglo in bolnik že v nekaj urah lahko pade v zelo nevarno stanje. Povzročitelj meningokokne sepse je bakterija z imenom Neisseria meningitidis, bolj znana kot meningokok. Bolezen se v več kot 95 odstotkih pojavi sporadično, možne so tudi manjše epidemije. V 30 do 50 odstotkih lahko izbruhne kot meningitis, v desetih odstotkih kot bakteriemija ali sepsa, v 40 odstotkih pa kot kombinacija meningitisa in sepse.

"Meningokokna sepsa se začenja akutno z visoko vročino, pri večini, vendar ne pri vseh bolnikih, se pojavijo tudi rdeči izpuščaji na koži. Lahko se pojavijo po obrazu, na okončinah, trupu in v nekaj urah lahko pride že do zelo hudih krvavitev. Poleg vročine in izpuščajev lahko pri bolniku nastopi tudi razdražljivost, glavobol, zaspanost, bledica, bruhanje, namesto pikčastih krvavitev, ki se lahko hitro pojavijo in širijo, pa se v nekaterih primerih lahko pojavijo samo rdečkaste lise ali pege, lahko pa tudi samo vročina."

Nobena druga okužba kot prav ta ne usmrti bolnika tako hitro in prav zato je treba čim hitreje ukrepati, kar seveda ni lahko, saj se bolezen razširi že v nekaj urah. Tako so imeli primere, ko so šli starši zjutraj v službo, otrok je sicer malo tarnal, a nič hujšega. Od desetih dopoldan je imel mali bolnik že polno izpuščajev po koži, bolnika so takoj priključili na aparat za dihanje, mu dali protistresno terapijo...

"V nekaterih primerih nam je uspelo bolnika rešiti, v nekaterih tudi ne, saj je smrtnost pri najhujši obliki meningokokne sepse kar 40-odstotna, kar pomeni, da ji podleže skoraj vsak drugi bolnik. Tudi če bolnik preživi, so posledice lahko hude - od amputacije prstov, stopal..." Najbolj pomembno je opazovanje

Najbolj pomembno vlogo pri prepoznavanju bolezni imajo zato starši in primarni zdravniki. Vendar je, še posebej v primerih, ko se pojavi le vročina brez izpuščajev, sila težko takoj ugotoviti, za kakšno bolezen gre, saj je vročinskih stanj veliko. Zato je, kot opozarja prof. dr. Milan Čižman, pri vročinskih stanjih, ki niso posledica prehlada, kašlja in podobno, najbolj pomembno opazovanje in takojšnje reagiranje. Nemalokrat tudi to ni dovolj, saj se najtežje oblike te bolezni dogajajo tako hitro, da je bolnik v šoku, še preden sploh pride v bolnišnico. Izkušnje v velikih centrih kažejo, da z zgodnjo diagnozo, agresivnim oživljanjem in strokovnim prevozom v intenzivno enoto lahko znižamo smrtnost. Bolnik mora čim prej dobiti antibiotik; če predvidevajo, da bo transport trajal dalj časa, ga priporočajo že ambulantno. "Vendar pa je tudi tu treba biti pozoren, saj lahko antibiotik, če bolezen poteka hitro, celotno zadevo celo malo poslabša. Če pride bolnik dovolj zgodaj, gre takoj v intenzivno enoto."

Druge rešitve na žalost ni. Rutinskega cepljenja v Sloveniji ne priporočajo, cepijo samo osebe, ki so bolj sprejemljive za okužbo z meningokoki, v primeru potovanja v predele, kjer se tovrstne okužbe pogosteje pojavljajo, in v primeru, če bi prišlo do epidemije. "Seveda sta vedno prisotna preplah in strah, ko se bolezen pojavi v okolju, zato je treba z antibiotikom takoj zaščititi tiste, ki so bili največ v stiku z bolnikom. Najpogosteje je to družina, kjer je možnost okužbe tisočkrat večja kot pri drugih," je dejal prof. dr. Milan Čižman. Poudaril je še, da se bolezen v obliki epidemij pojavlja zelo redko in le v posebej zaprtih skupinah, pri nas pa doslej še ni bilo primera, da bi za to, pogosto smrtonosno boleznijo, zbolelo več ljudi iz istega okolja hkrati.