V ustavi piše, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Evropa je boj proti diskriminaciji vseh vrst uvrstila med ključne cilje in leta 2003 uzakonila nove predpise, ki naj bi spremenili naš odnos in ravnanje (vsaj) do te mere, da do pojavov neposrednega neenakega obravnavanja ljudi druge rase, vere in spolne usmerjenosti ne bi več prihajalo. Tudi delovanje Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu temelji na listini strpnosti. Unesco je 16. november razglasil za mednarodni dan strpnosti in v preambuli deklaracije o principih strpnosti zapisal, da je strpnost spoštovanje, sprejemanje in upoštevanje različnosti kultur ter načinov izražanja in življenja ljudi. Strpnost ni samo moralna dolžnost vsakega posameznika, ampak tudi politična in pravna zahteva, predvsem pa aktiven odnos do univerzalnih človekovih pravic in osnovnih svoboščin. Strpnost pomeni, da je vsakdo svoboden pri ustvarjanju svojih prepričanj, pri čemer teh ne sme vsiljevati drugim. Strpnost zahteva pravične in nepristranske zakone ter administrativne postopke. Vsakemu posamezniku morajo biti omogočene enake ekonomske in socialne možnosti. Vodilo, da ima vsak pravico biti drugačen, se dosledno upošteva. Tako pravi teorija. Kako pa je v praksi?

Opozorila mednarodnih ustanov

Zaradi etikete družbene zaželenosti, ki pritiče strpnosti, se večina ljudi na verbalni ravni do nje pozitivno opredeljuje. Povedano drugače, od strpnosti kar žarijo. Toda že bežen prelet letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2003 pokaže, da vse ni tako rožnato in da smo v dejanjih bistveno manj strpni kot v besedah. Kršitve človekovih pravic se nadaljujejo, tudi v oblikah, ki jih prejšnja leta ni bilo zaznati. Nekateri problemi se vlečejo po več let. Neurejeno je varstvo pravic nekaterih narodnih skupnosti, precej očitkov je bilo tudi na račun dela Urada za verske skupnosti, predvsem pri dodeljevanju finančnih pomoči verskim skupnostim. Nekaj upanja, da se bodo stvari tudi sistemsko začele drugače reševati, dajejo priporočila o nujnosti protidiskriminacijske strategije, ki jih je sprejel državni zbor. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti ter komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope sta v svojih poročilih za Slovenijo kot enega ključnih problemov izpostavila tudi nestrpnost.

V mestih bolj kritični do sebe

Raziskava javnega mnenja, v kateri smo ugotavljali, kakšen odnos imamo do tistih, ki so drugačni, in v kateri so sodelovali 404 polnoletni Slovenci, je pokazala, da so stališča Slovencev zelo stereotipna in da stopnja strpnosti narašča z verjetnostjo, da se z določenim pojavom v življenju ne bodo srečali. Na vprašanje, kako strpni smo na splošno, jih je polovica odgovorila, da srednje, tretjina, da malo, 17 odstotkov pa, da smo zelo ali precej strpni. Večini (64 odstotkov) vprašanih se zdi, da je okolica enako strpna, kot so sami, skoraj tretjina jih meni, da so ljudje v njihovi soseščini manj strpni kot oni. Tudi širše bivanjsko okolje pomembno vpliva na (samo)oceno strpnosti. Skoraj polovica tistih, ki živijo v mestih, priznava, da strpnost ni ravno lastnost, s katero bi se lahko postavljali, na podeželju so prepričani o nasprotnem. Manj kritični do sebe (in bolj do svoje okolice) so bolj izobraženi in starejši. Če prevedemo v številke: med mlajšimi od 25 let jih 17 odstotkov meni, da so bolj strpni kot sosedje, med starejšimi od 66 let pa delež naraste na 35 odstotkov.

Zdravnik druge rase da, homoseksualni učitelj ne

Ker so najskrajnejša stališča ponavadi vezana na raso ali spolno usmerjenost, smo ti dve komponenti vpletli v naslednji vprašanji, ki smo ju vezali na zdravstvo in šolstvo: Ali bi za osebnega zdravnika izbrali nekoga druge rase in ali bi vas motilo, če bi bil šolski učitelj vašega otroka homoseksualec? Na prvo vprašanje je tri četrtine vprašanih odgovorilo verjetno da. (Ko se je bilo treba opredeliti do tega, koliko bi jih motilo, če bi imeli za sosede ljudi druge rase, je bilo tistih, ki jih to ne bi motilo, precej več 86 odstotkov, kar dokazuje, da strpnost pri zadevah, v katere smo osebno vpleteni, (s)kopni kot pomladanski sneg, kar je še posebno očitno pri stališču do homoseksualnosti.) Učitelj z istospolnimi nagnjenji bi motil skoraj 60 odstotkov vprašanih, od tega 40 odstotkov zelo, na vprašanje, ali bi vas motili sosedje homoseksualci, pa je 60 odstotkov anketirancev odgovorilo ne. Kdo pa bi imel najmanj pomislekov? Ženske, tisti v mlajših srednjih letih (predvsem v starostni skupini 26 do 35 let, pa tudi v skupini 36 do 55 let), tisti z višje- ali visokošolsko izobrazbo in tisti, ki živijo v mestih. Predvsem v zadnjih treh demografskih skupinah so razlike res velike. Pri kraju bivanja in starosti so več kot stoodstotne (delež najbolj strpne starostne skupine je za več kot še enkrat večji kot delež najmanj strpne), pri izobrazbi pa skoraj dvestoodstotne.

Strpni do invalidov, nestrpni do homoseksualcev in Romov

V naslednjem sklopu vprašanj smo anketirance prosili, naj se opredelijo, ali in koliko bi jih motilo, če bi določene družbene skupine živele v njihovi soseščini. Skupine smo določili deklarativno, pri čemer smo izbrali tiste, ki so jih prejšnje raziskave izpostavile bodisi kot zelo diskriminirajoče bodisi kot zelo stigmatizirajoče. Pokazalo se je, da bi nas kot sosedje najmanj motili telesno ali duševno prizadeti ter ljudje druge barve kože oziroma narodnosti. Slednjim bi se bolje godilo v večjih mestih. Tudi muslimani in prebivalci drugih republik nekdanje Jugoslavije so dokaj visoko na seznamu zaželenih: za sosede bi jih vzelo tri četrtine vprašanih, pri čemer velja nekaj besed nameniti predvsem odnosu do muslimanov. Do njih so najbolj strpni tisti v srednjih letih, v starostni skupini 36 do 55 let. Delež znaša polnih 80 odstotkov. S padanjem starosti pada tudi strpnost in se pri mlajših od 25 let ustavi pri 69 odstotkih. Le starejši od 66 let so še manj strpni. Tudi tu se pokaže, da je urbanost okolja pomemben generator strpnosti. Sosedje muslimani ne bi čisto nič motili 80 odstotkov tistih, ki živijo v mestih, in 68 odstotkov tistih, ki živijo na podeželju. Podobna slika, le da je toleranca večja, je pri judih. Najmanj bi motili tiste v srednjih letih (zanimivo je, da je največ antisemitizma zaznati med zelo mladimi in zelo starimi) ter bolj izobražene.

Zelo neljubi in nezaželeni sosedje so homoseksualci. Motili bi skoraj polovico vprašanih, na stališča pa pomembno vplivajo starost, izobrazba in kraj bivanja. Manj strpni so starejši, tisti z osnovnošolsko izobrazbo in tisti, ki živijo na podeželju. Če prevedemo v številke: geji ali lezbijke ne bi motili 67 odstotkov mlajših od 25 let (pri starejših od 45 let delež pade na dobrih 50 odstotkov), 68 odstotkov izobraženih (med manj izobraženimi je delež 45-odstoten) in 70 odstotkov tistih, ki živijo v večjih mestih (med tistimi, ki bivajo na podeželju, je delež 50-odstoten). Še bolj skrajna so stališča do Romov, ki so s 60 odstotki proti pristali na dnu Slovencem ljubih sosedov. Najmanj pomislekov proti njim imajo tisti z visokošolsko izobrazbo, pri drugih demografskih kategorijah pa razlik skoraj ni. Velja omeniti še dve skupini ljudi, ki jih Slovenci zavračamo veliko bolj kot Rome in homoseksualce. Pri alkoholikih in narkomanih sicer ne moremo govoriti o klasični diskriminaciji v kontekstu zavračanja zaradi rase, vere ali spolne usmerjenosti, sta pa obe skupini zelo stigmatizirajoči. Z narkomani si soseščine ne želi 80 odstotkov vprašanih, z alkoholiki pa 70 odstotkov. Med tistimi, ki bi jih narkomani zelo motili, s 60 odstotki prevladujejo manj (osnovnošolsko) izobraženi. Za primerjavo: med tistimi z višje- in visokošolsko izobrazbo znaša delež le 31 odstotkov. Čim starejši smo, tem bolj nam gredo na živce alkoholiki. Slabo jih prenaša 16 odstotkov mlajših od 35 let in več kot 40 odstotkov starejših od 55 let. Motijo 17 odstotkov ljudi z visokošolsko izobrazbo in skoraj polovico tistih, ki imajo končano samo osnovno šolo. Razlog gre iskati tudi v dejstvu, da imajo slednji z alkoholiki več osebnih izkušenj.

O praktičnih izkušnjah glede strpnosti do duševno prizadetih govori Tomaž Jereb, direktor Zveze Sožitje zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju.

Ljudje so do oseb z motnjami v duševnem razvoju zelo strpni, vendar taka ugotovitev velja le za načelni odnos. Ko se znajdejo v neki konkretni situaciji, kjer menijo, da so njihovi interesi kakor koli ogroženi, se strpnost obrne v stoodstotno nestrpnost. Takih primerov smo imeli že veliko, večinoma takrat, ko bi radi ustanovili varstveno-delovni center ali bivalno skupnost. Občani se takrat običajno združijo in uporabijo vse oblike nasprotovanja. Menijo, da je za osebe z motnjami v duševnem razvoju resnično treba poskrbeti, vendar ne pri njih. Te osebe potrebujejo mir, zelenje in veliko prostora, vsega tega pa naj pri njih ne bi dobile. Pogosto je tudi stališče, da bi se zaradi bližine oseb z motnjami v duševnem razvoju znižala vrednost njihovih nepremičnin. Večkrat pa tudi rečejo, da se bojijo, da bi se njihovi otroci in vnuki "nalezli" slabega vedenja ali življenjskega vzorca prizadetih. Pri svojih stališčih so zelo nepopustljivi. Naj navedem nekaj primerov: v Mozirju je občina kupila hišo, kjer naj bi bil dnevni center za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Organizirani "dobri" bodoči sosedje so to onemogočili, kasneje je občina hišo prodala in še danes v Mozirju nimamo dnevnega centra. Podobni protesti so bili v Škofji Loki, lani v Celju, pred leti v Ljubljani (BS-3). Zelo malo je primerov, da bi šlo vse gladko, saj se občani običajno čutijo ogrožene in tega niti najmanj ne skrivajo. Podobne izkušnje imamo pri najemanju kapacitet (letovanja, usposabljanja) za osebe z motnjami v duševnem razvoju in za njihove starše v različnih hotelih. Dogaja se, da imajo za nas prostor le toliko časa, dokler v celoti ne povemo, za koga gre. Tudi letos nas v znanem turističnem kraju nočejo sprejeti, češ da želijo drugi gostje imeti okoli sebe "normalne" goste.

Kaj je pomembno pri učenju strpnosti?

Ozaveščanje bi moralo biti sestavni in sistematični del vzgoje, vse od vrtca dalje, ter trajno, saj samo posamezne aktivnosti ne zadoščajo. Osnovna težava je, da se ljudje stvari, ki jih ne poznajo, bojijo in jih odklanjajo, zato organiziramo različne akcije, kjer jih v konkretnih primerih soočamo z našimi varovanci. Prizadevamo si, da bi bili tudi čim bolj medijsko prisotni, kar nam uspeva bolj na lokalni kakor nacionalni ravni. Nekaj medijev nas še upošteva pri različnih dnevnih dogodkih, sistematičnih tem, ki bi v resnici pripomogle k večji strpnosti, pa se običajno izogibajo. (Popolnoma drugače je, če pride do kakega neljubega dogodka ali celo "afere".) Najpomembnejše pri učenju strpnosti je, da le-to večamo z večjo stopnjo vedenja o določenem pojavu, da se z njim srečamo v konkretnih situacijah ter da so vse te oblike trajne in sistemske.