V vaših delih prevladujejo motivi z roba družbe, zdi se, da so vam pri srcu "patološki" značaji. Je v vas malce pesimizma ali ste zgolj realist?
V svojih knjigah ne ponujam odgovorov, temveč vprašanja: pišem pač o problemih, ki jih zaznavam, in stvareh, za katere se mi zdi, da je treba o njih razmišljati. Skratka, literature ne pišem zato, da bi se ljudje dobro počutili, ampak zato, da bi bralca zmedel in vznemiril, s tem pa tudi prisilil k premisleku. Ker se pisanja lotevam na tak način, je morda res videti, kot da sem pesimist, vendar nočem ponujati vrednostnih sodb, želim le opozoriti na določene pojave.
Vedeti morate, da se je Japonska v nekaj več kot pol stoletja v marsikaterem pogledu močno spremenila: po drugi svetovni vojni, ko so nas požgali do tal, se je celotna družba nekje do sredine 70. let ukvarjala zgolj s svojo obnovo, in v tem času je delovala zelo enotno in dokaj preprosto - jasno je bilo, kaj je dobro in kaj slabo. Po tistem, ko smo se postavili na noge in se je družba znašla v nekih ustaljenih tirnicah, pa je postopoma nastopila tudi nekakšna otopelost; velikih zgodovinskih nalog je bilo konec, svet je postal nekako statičen. In v tem romanu sem hotel pokazati prav na položaj posameznika v okolju, kjer pravih ciljev ni več.
Ravno občutje izpraznjenosti in obupne potrtosti, ki se kaže pri junakih knjige, potopljenih v žalobno enoličnost brezciljnega predajanja užitkom, je ob njenem izidu - skupaj s surovimi opisi dogajanja - dvignilo kar precej prahu. Verjetno v dotedanji literarni tradiciji takšnih del ni bilo prav dosti?
Japonska je bila dolgo časa zaprta pred svetom, pozneje pa se je družba modernizirala v razmeroma zelo kratkem obdobju, in podobno se je dogajalo v literaturi. Različni tokovi so si sledili zelo hitro in morda je bila moja knjiga bolj opazna tudi zaradi tega, ker je nastala prav v času spreminjanja ustaljenih literarnih vzorcev. V vsebinskem pogledu se je literatura do takrat ukvarjala s človekom znotraj zgodovinskih dogajanj ter s tem, kako se ta vanje vključuje in kaj lahko k njim prispeva. V mojem romanu tega zgodovinskega toka, kot sem že omenil, ni več, pa tudi sicer so junaki knjige do družbenega dogajanja povsem ravnodušni: svoje okolje zgolj opazujejo in še to brez kakršnih koli občutkov, z njim in njegovimi vrednotami pa se ne morejo - in tudi nočejo - istovetiti.
Res je, in navadno odvrnem, da je polovica romana resnična, polovica pa ne. Lahko vam povem anekdoto: ko sem začel pisati knjigo, sem imel res namen govoriti o sebi in svojem življenju, toda kmalu se je izkazalo, da pišem še o marsičem drugem. Seveda pa sem takrat uporabljal pisalni stroj in ko sem imel roman končan, bi si želel v njem marsikaj spremeniti, vendar se mi ga ni ljubilo še enkrat prepisovati. Zato sem ga pač oddal v obstoječi obliki, kar pa se je izkazalo za napako - vse od takrat me namreč sprašujejo, ali sem v mladosti zares počel vse to.
Mimogrede, če vas zanima le opisovanje nekega stanja, zakaj se ukvarjate zgolj s skrajnimi pojavi? Čemu ne opisujete, denimo, življenja neke gospodinje?
Napisal sem tudi nekaj knjig o običajnih ljudeh, denimo o srednješolkah, družinah in podobno, toda morda res niso tako znane. Sicer pa imate prav - raje imam ekscentrične, čudaške značaje, vendar še sam ne vem dobro, zakaj je tako. Pisanje o življenju gospodinje se mi zdi zanimiva zamisel, vendar tega ne bi zmogel: nisem gospodinjski tip in bi se težko vživel v njeno kožo.
Hm... (Smeh.) Če bi bil v resnici tako ekscentričen, kot so moji junaki, me že zdavnaj ne bi bilo več med živimi. Toda najbrž bi lahko rekel, da je ekscentrična predvsem moja domišljija.