Davno pred Helsinško konferenco se je pri nas postavil po robu komunističnemu terorju škof Vovk. Kaj je to pomenilo za prihodnost, je povedal dr. Bučar: "Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik." V času helsinškega dogajanja in po njem so se za človekove pravice in pravno državo postavili teologi Perko, Rode, Stres in Križnik. Prva dva je doletel hud partijsko-medijski pogrom; Perka je npr. gnjavil takrat nič kaj prijazen in dialoški partijski povzpetnik M. Kučan. Je Križnik umrl v naključni prometni nezgodi ali ne, ni znano. Ta četverica je prijateljevala s kolegom Grmičem in so skupaj ustanovili revijo Znamenje. A prav ob njej so se tudi razšli, ker je Grmič začel brezpogojno podpirati režim. Ta ga je zato razglašal za dialoškega in naprednega, tiste, ki se z njim niso strinjali, pa za klerikalce, ki stremijo po oblasti.
Že pred Helsinško konferenco je nasilni režim hudo vznemiril tudi dr. Jože Pučnik. Po običaju so ga za nekaj let zaprli, nato pa onemogočili tako, da je moral na tujem začeti iz nič. Hvala Bogu, da se je ob slovenski pomladi vrnil in postal eden glavnih arhitektov naše države in demokracije. Kljub temu oziroma prav zato so ga mnenjski voditelji slikali kot nergača, nestrpnega in nedialoškega. A njegov greh je bil enak kakor Vovkov in vseh oporečnikov: šlo mu je za človekovo dostojanstvo in pravice, za pravno državo in demokracijo. Vse to pa je pomenilo uničenje komunističnega režima, v kar ta nikakor ni privolil. Zato je bil med Davidom in Goljatom spopad neizbežen, dialog ni bil mogoč. Spoštovanje gre ljudem, posebno rajnim, kritični pa smemo biti tako do njihovih dejanj in idej kot tudi do pristranskih ocen, ki zavajajo, ne pa osvetljujejo. Dejstvo je, da mnenjski voditelji skrbno ignorirajo vlogo in pomen nadškofa Vovka. Ne pomnim npr., da bi nacionalka pripravila kakšen dokumentarec ali okroglo mizo o njem. Ravno tako so ovili v molk J. Pučnika. Kako sramotno so se obnašali nekateri levi poslanci, da bi preprečili spoštljiv spomin nanj v državnem zboru, kjer so se šopirili. Hitro so pozabili, da ne tega zbora ne te države ne bi bilo brez Pučnika in njemu podobnih. Nasprotno pa se je isti zbor, a v drugačni sestavi, brez pomislekov in spoštljivo spomnil Grmiča ob njegovi smrti. In prav je tako, čeprav bi Grmič raje videl, da bi bilo vse kakor nekoč: brez tega zbora in brez te države. Na Pučnikov pogreb ni bilo ne Kučana ne Stanovnika, na Grmičevem sta bila oba. Manjkal je le še Mitja Ribičič, pa bi imeli na kupu ljudi, ki simbolizirajo tri stebre jugoslovanske komunistične diktature: partijo, borce in Ozno.Ob Grmičevem slovesu so mnenjski voditelji spet zamudili priložnost, da bi razmejili med civilizacijskimi vrednotami in ideološkimi pastmi, katerim se tudi véliki duhovi - za takšnega imam Grmiča - ne izognejo. Površno razpredanje o Grmičevi dialoškosti je še eno rehabilitiranje totalitarnega režima in nadaljevanje razvrednotenja demokratičnih vrednot, ureditve in oporečnikov, ki so se zanje borili za povsem drugačno ceno kot dialogisti. Véliki sopotnik komunistov Kocbek, ki so ga proti njegovi volji iz dialogista naredili za tihega oporečnika, več kot prepričljivo pričuje o absolutni nezmožnosti komunistov za dialog. Ta je v sodobnem svetu mogoč šele, ko se spoštujejo človekove pravice, pravnost in demokratičnost. V zvezi s tem bi bilo dobro natočiti si čistega vina, ne pa ustvarjati prvoaprilskega ozračja skozi vse leto.
