Rekli ji bomo lepa gospa v najlepših letih, tam malo čez petdeset. Samozavestna je in polna ženske miline, sprijaznjena z usodo in staranjem, ki je neizbežno tudi za lepotice njenega kova, pa vendarle še vsa sveža in mladostna, kot da jo v življenju čakajo še nova in nova presenečenja. Saša Zajc , edina Slovenka, ki je doživela čast in slavo uradno priznane evropske lepotice na lepotnem tekmovanju v Maroku pred 32 leti, je najbolj srečna, ko z vnukom, petletnim Lukom, odkrivata vsak svojo slikarsko nadarjenost in je vse drugo, tudi skrbi in težave, ki jih prinaša življenje, odmaknjeno in zabrisano.

Utrinek mladostne sreče z modnih stez

"Rada se spominjam tistih časov in tiste vrtoglave naglice, ko se je vse dogajalo tako hitro, kakor bi bilo na filmskem platnu. Zame je bil to utrinek mladostne sreče, bila so to nepozabna doživetja s kolegi in prijatelji z modnih pist, čeprav vem, da nisem znala izkoristiti vsega, kar bi lahko sebi v prid. Bili pa so tudi drugačni časi, kakor so dandanašnji, ko povsod vlada le kapital in so mu tudi lepotna tekmovanja vse bolj podrejena in podvržena. Spominjam se, da smo za šminko in vse drugo, kar sodi v make-up, skrbele kandidatke same in frizerka je prišla šele zadnji večer pred tekmovanjem. Ko sem postala uradna lepotica Evrope, so si moji kolegi iz beograjske ekipe sposodili denar za večerjo pri našem veleposlaniku in tudi z darili je bil velik problem. Res sem dobila nekaj denarja za potne stroške in kar nekaj dragocenih preprog, vendar nisem vedela, kaj naj storim z njimi. Ker sem ostala po tekmovanju v Maroku še tri mesece v Franciji, sem nekaj tistih preprog prodala po običajni prodajni ceni, veliko stvari pa je ostalo neizkoriščenih. Za spomin so mi ostali le pokal, v katerem zdaj rastejo rože, srebrni krožnik in še nekaj drobnih spominkov pa fotografij, saj o kakšnem filmskem spotu tedaj še ni bilo ne duha ne sluha. To je vse tisto moje bogastvo, brez zlata, dragocenih ogrlic in dragega avtomobila. Vseeno pa je bilo tudi veliko lepega. Doma so me sprejeli z velikimi častmi že na letališču v Lescah in me odpeljali v Velenje, kjer so mi v Gorenju podarili pralni stroj, ki sem ga dala naprej mami, sama pa sem dve leti kot pogodbena manekenka preživela v Beogradu." Saša Zajc je bila na izboru miss Slovenije na Bledu zdaj že davnega leta 1969 prva, na tekmovanju za miss Jugoslavije v Beogradu pa druga za Natašo Košir. Ta je postala kandidatka za miss sveta med desetimi kandidatkami iz raznih držav, Saši pa je pripadla čast, da je odpotovala na evropsko prvenstvo v maroškem Rabatu.

Evropska lepotica leta 1969

Takole se spominja tistih časov: "Ko me je nevtralna žirija s predsednikom, ki je bil Francoz, razglasila za miss Evrope izmed 21 kandidatk, ki so se potegovale za to prestižen in ugleden naslov, sem bila presrečna, saj si o čem podobnem niti sanjati nisem upala. Seveda so bili ponosni tudi doma. Mama je jokala od sreče in marsikoga v moji deželi je razganjalo od ponosa, da tudi pri nas rastejo taka dekleta. Nekateri so me primerjali z Dubrovčanko Nikico Marinović, ki je tri leta prej postala prva spremljevalka miss sveta, da o tistih, ki so mi zavidali in bili nevoščljivi, niti ne govorim." Za Sašo so se lepotna tekmovanja z osvojitvijo naslova evropske lepotice končala, saj so tedanja pravila določala, da se ne more več udeleževati drugih lepotnih tekmovanj, tudi ne za miss sveta, kot manekenki pa so ji bila na široko odprta vrata v tujini in doma: "Veliko sem nastopala v Franciji in Grčiji. Vse do leta 1978. Moj zadnji manekenski nastop je bil v Idriji ob prazniku idrijskih čipk. To je ta moja lepotnotekmovalna in manekenska kariera, ki sem jo končala tudi zaradi hčerke in sina ter družinskega življenja, čeprav se je potem vse drugače zasukalo, kakor sem mislila, da se bo."

Ljubljana, moje ljubljeno mesto

S Sašo sediva v prijetni in svetli dnevni sobi med rožami, ki so njena velika ljubezen, in s pogledom na Šmarno goro, med drobnimi spominki, ki so ji ostali na tisti zelo vznemirljiv in nenavaden čas njene mladosti. Še posebej je ponosna na to, da je prava Ljubljančanka, rojena v Ljubljani, ki je njeno ljubljeno mesto in njen pravi dom. "Mogoče je nekaj tudi na tem, da sem rojena v znamenju tehtnice, saj vsako stvar dobro pretehtam, preden se odločim. Čeprav je bila tujina mamljiva in bi bilo moje življenje najbrž čisto drugačno, sem zadovoljna, da je tako, kakor je. Sem čisto običajna državljanka te naše lepe Slovenije in v službi v reklamni agenciji Ara, d. o. o., na Rudniku ter še posebej zadovoljna, da smo res dober kolektiv, in tudi zato, ker je moja šefica Alenka Kralj Marter prav tako nekdanja manekenka in kolegica še iz časov, ko smo mladi hrepeneli po nečem nedosanjanem. Še vedno me tudi kam povabijo. Pa se ne želim več izpostavljati. Moda in lepota je za mlade in želim jim veliko sreče in uspehov. A ves čas morajo vedeti, da je sreča opoteča in da se marsikdo s hipno slavo in srečo tudi opeče, saj je zlasti v našem manekenskem delu in še posebej na lepotnih tekmovanjih velikokrat storjenih tudi veliko krivic. Tudi v mojem življenju je bilo veliko poziranja, smehljanja v kamero in fotoaparate, pakiranja kovčkov in tudi nervoze ter, kar moram še posebej poudariti, veliko domotožja." Saša Zajc, tista nepremagljiva evropska lepotica, ki med Slovenkami še nima naslednice, je postala babica. Njen vnuček Lukec jo pomlaja in lepša življenje, zato Saša komaj čaka še na kakšnega vnučka ali vnukinjo, saj je življenje, kot pravi, tako lepo in še lepše, če ob njem žubori mladost.