Ste začeli pisati svoj drugi roman, ki bo izšel še letos, že takoj po izidu prvenca pred tremi leti?
"Da. Ko je izšel prvenec Milovanje, je bilo zelo dobro obdobje. Živela sem v najetem stanovanju v Škofji Loki, v Partizanski ulici. Moje stanovanje je bilo shajališče mladih mamic, otrok in prijateljev. Takrat mi je domišljija gorela z vso silovitostjo. Družila sem se z makedonsko družino in v njihovi hiši - veliki hiši v Puštalu, blizu vode in travnika, kjer se sprehajam z deklico Tanjo in njeno sestrico Dašo - dobivala veliko inspiracije. Ta hiša je namreč polna čokoladnih otrok, mistike, ljubezni in radoživosti. Na `mojem hodniku` je živela Maja s svojima dojenčicama, zlatolasima dvojčicama Pio in Laro. Prav njima sem posvetila zgodbico Španska princeska, ki sem jo napisala v želji, da nekoč izdam slikanico. Tedaj se je na mojem radiu vrtela Cesaria Evora, pletli so se otroški copatki in jopice, izdelovali smo okraske iz papirja in okrasili celo stanovanje, prirejali smo otroške zabave, na katerih smo se igrali z baloni, in za novo leto nas je obiskal celo dedek Mraz - sosed se je oblekel v kostum, ki sem si ga izposodila v gledališču, in nam razdelil darila. To je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Veliko sem brala pravljice, pisala, prevajala in se veselila življenja. Vsi v bloku smo bili nekako povezani; imeli smo dve starejši gospe, obema je bilo ime Marija, in onidve sta nam kuhali, kaj oprali, prinesli kako oblekico za otroke, skratka, lepo smo se imeli.

Komaj sem odložila Milovanje, že se je začelo pisanje Sviloprejke - povesti o izgubljenem svetu. Tu je bilo še potovanje v Makedonijo, ki me je še siloviteje potegnilo v literaturo. Obiskali smo namreč vas blizu bolgarske meje ... sem velika ljubiteljica vaškega življenja in drobnih usod, ki se tkejo v vaseh. Tam se mi je kot pisana pahljača odpiral nov svet. Gledala sem poslikane vrče, preproge, ki se sušijo na ograjah, v majhni trgovinici z zaprašenimi policami smo kupovali bombone, ženske smo pletle, sedeč na stopnicah, hodile smo prižigat svečke v manastir, molzle smo kozo, se sprehajale po `korzu` - bilo je čudovito. Navdihujoče. Spominjam se, da sem imela s sabo roman japonskega nobelovca Kavabate, ki sem ga prebirala ob večerih. Z malo Tanjo pa sva veliko risali in pisali pisma. Tam, blizu starodavnega mesta Morodvis, se je torej začela Sviloprejka. Roman nosi podnaslov Povest o izgubljenem svetu - hotela sem ljudem predstaviti svet, ki je za nas že deloma izginil, svet, kjer se veliko ustvarja, kjer se ukvarja z drobnimi stvarmi, kjer se krpajo nogavice in molzejo koze, kjer se pije iz vodnjaka. Želim, da bi nam ta svet ostal blizu. Tako sončen je, tako lep."

Iz česa se rojeva vaše pisanje? Je to potreba ali užitek, se napaja v doživetjih, občutkih, razmišljanjih, mešanici vsega ali čem drugem? Katere so sicer stvari, ki vas zanimajo?
"Moje pisanje je zbiranje biserčkov. Realnost sprejemam skozi posebno pisateljsko perspektivo, lahko bi govorili o posebnem `pisateljskem očesu` in sem nenehno na lovu za inspiracijo. V svoje romane nizam podobe, dogajanja, misli, vse, kar naberem v vsakdanjem življenju. Kot bi tkala preprogo ali izdelovala mozaik. Najprej je okvirna zgodba, okvir. Potem je le še zbiranje idej, lucidnih prebliskov, podob, slik, izrazov, besed. Na primer, zadnjič sva šla s fantom Slavišo z avtobusom na obisk k prijateljem. Kupila sem si čips in ga vso pot skrivaj grizljala - Slaviša je motilo, da jem v avtobusu, a kadar se je obrnil stran, sem iz vrečke izvlekla krompirček in ga neslišno jedla. Ta, po mojem mnenju duhovit prizor, sem naslednji dan vstavila v Sviloprejko; mož in žena gresta skozi vas. Žena si kupi semenke...

Ali pa še en izrazit prizor: prijateljica Klara, čudovito lepa in močna ženska, mati treh otročičkov, je nekega večera prišla k meni na obisk. Imela sem rojstni dan. Nekaj dni prej sem ji omenila, da si želim ptičke. Prinesla je rdečo škatlo, na kateri je pisalo: Nina, želimo ti veliko sreče ob Indiju in Ajši. Odprla sem škatlo, prevezano s čudovito pentljo, in ven sta prhutnila dva drobna ptička. To je bilo zame najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobila. Ptička sem imela ob svoji postelji in kadarkoli sem ju pogledala, sem vedela, da moram pisati naprej, da moram pisati o njiju. In seveda sta se nemudoma pojavila v romanu. Indi in Ajša. Ptička, ki ju dobi cirkusantka ..."

Radi veliko berete... Ali vaš literarni okus vpliva na snov in način pisanja? Se bolj lotevate kakih določenih tem?
"Pri pisanju prvega romana sem se naslanjala na metafiziko Nobelovega nagrajenca Patricka Whitea, v procesu pisanja Sviloprejke pa je name močno vplival roman mlade Avstralke Fotini Epanomitis Mulino žrebe. Roman sem tudi prevedla in bo konec oktobra izšel pri Založbi Goga v Novem mestu. Zares dober roman! Opisala bi ga kot `magični realizem na balkanski način` - in prav taka je tudi Sviloprejka. Zanimivo je, da sem roman prevedla iz čistega veselja, ne da bi imela založnika. A verjela sem vanj, verjela sem, da tako kakovostna stvar mora iziti. In to se je res zgodilo... oziroma se bo.

Sicer pa berem Singerja, Amosa Oza, Latinoameričane, v zadnjem času pa še zlasti slikanice in knjige za otroke."

V zadnjih letih ste ob različnih priložnostih tudi precej nastopali, na primer na literarnih branjih in podobno. Pogosto ste brali odlomke iz nastajajočega romana, občasno ste jih tudi kje objavili. To ni ravno običajno... ali vidite literaturo kot živo tkivo, ki potrebuje nenehen stik z bralcem?
"Res je, veliko in rada nastopam. Všeč mi je `živa literatura`, nastopam s pevko Klariso Jovanović, plesalko Ano Trojnar, klovneso Evo Škofic Maurer... to so posebna umetniška doživetja in radost skupne kreacije. Všeč so mi kostumi, dražestnost oblačenja, ličenja. Ko sva imeli nastop z Evo, sva bili obe v čudovitih večernih oblekah. Skupaj sva se ličili v stranišču. Občinstva je bilo malo, a nastop je bil zelo živ, srčen. Eva je bila čudovita in prijeli sva se za roke in se poklonili. Podarila mi je rožo, prav na koncu, v spomin na najin skupni večer.

Moja velika radost pa je nastopanje za otroke. Kot Španska princeska sem obiskala OŠ Slave Klavora v Mariboru, škofjeloško knjižnico, otroke na Očesni kliniki v Ljubljani. Otroški aplavz je najlepši. In potem, ko se slikaš z njimi, ko ti lezejo v naročje... To so tako lepa doživetja, da si jih želim še in še. V zadnjem času nastopam tudi kot Krasna čarovnica, med otroke prinašam zgodbo velikega dobrega čarodeja Harryja Potterja."

Kje sicer vidite mesto literature? Kako se ta povezuje z življenjem in drugimi umetnostmi, kolikor sami pogosto sodelujete z glasbeniki, plesalci...?
"Literatura je zaseben svet. V njem utripa človeški duh kot vesel metulj. Najlepše pa je, ko se literatura poveže z drugimi načini umetniškega sporočanja; s plesom, glasbo, ustvarjanjem in druženjem... Zelo si želim sodelovati s čudovito Mojco Rakipov, Nursel, trebušno plesalko, ki skozi ples izraža osupljivo ženskost, strast do življenja in ljubezen do vsega živega. Ravno včeraj sem bila pri njej in njeni ljubki hčerki Ejki na kosilu in vtisi so topli, polni, nepozabni."

Kaj še počnete, kadar ne pišete?
"Kadar ne pišem? Veliko se sprehajam, obiskujem ljudi, pazim otroke, šivam, pletem, kvačkam. Pravzaprav pa pišem ves čas - moje pisateljsko oko je stalno odprto, ves čas išče nove in nove vizije, slike, podobe, ideje, misli." Kot pravite, radi delate za otroke. Se vam to posreči združiti s poklicnim življenjem?
"Že kar lep čas vodim stike z javnostjo založbe Epta. Tu sem prišla v stik s čudovitimi ljudmi; zelo prijetno je delati v kolektivu z ljudmi, ki imajo podobne fascinacije, cilje in premorejo obilo `feelinga`, ter s slikanicami iz vsega sveta, ki jih listam, berem, okušam, gledam, obožujem. Slikanic nimam rada zato, ker bi bila otročja, pač pa zato, ker so vrhunska umetniška dela, ob katerih lahko odrasli ljubitelji likovne in literarne umetnosti doživimo neslutene globine. Ne morem mimo slikanice Lovro in Matej, Moj stari hrast Gabrielle Vincent, zgodbe o dečku z modro čepico in starem možu v zelenkastosivem plašču, ki ljubita svoj hrast. Lovro in Matej mi stojita ob strani, kadar je delo naporno, smehljata se mi s platnic, govorita mi o ljubezni do narave, nežnosti, sobivanju. Tu so še mnoge slikanice, ki jih ljubim. Na primer tista japonska o Dominu in tjulenju, ki sem jo imela čast in veselje tudi sama prevesti. Govori o psičku in tjulenju, ki skupaj preživita le en dan. A ta dan je vse. Plavata, se žogata, zaspita na blazini, jesta lubenico... Da, en dan je včasih vse."