Dobro zgodbo? Zakaj pravim dobro, če pa nisem med tistimi, ki bi potrebovali dnevne ali tedenske infuzije šentflorjanskih tračev?
Če se sam postavim v položaj urednika, moram reči, da ne bi šel raziskovat govoric, kakršne so bile te o Aureliu Juriju. Ni moj namen oziroma cilj medija, ki bi ga delal, da bi vdiral v intimo politikov, razen če bi obstajala konkretna, da ne rečem v nebo vpijoča korelacija z javnim interesom.Toda če sam tega ne bi delal v svojem mediju, to ne pomeni, da se bom zgražal nad tabloidi.
Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo z drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po Požarjevi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom "Krivi, ker seksajo") in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.Zanimivo. Kritiziraš novinarja, ki razkrinkava politikovo intimo, sam pa mu v podivjanem pocestnem stilu odrečeš minimalno kulturo govora! Kdo je tu zdaj bolj oduren?
Zato je hinavsko trditi, da zgodba ne bi smela biti objavljena. Lahko rečemo, da ne bi bilo nič hudega, če ne bi bila objavljena. Ne moremo pa reči, da ne bi smela biti. Za to je že prepozno. Po toči je pač najbolj zabavno to, da lahko vsi zvonimo. <%HR> Vsi novinarji in uredniki smo prasice, Požar je samo še malo večja prasica. Novinar je trd, neusmiljen, brez prijateljev. Ni njegov problem, če politiku uniči kariero ali družinsko življenje. Tu ni sentimentalnosti. Nikar ne mislite, da je Požar kriv za to, kar Juri zdaj preživlja in še bo. Ne bom rekel, da si je Juri sam kriv. V to se nočem spuščati. Trdim pa, da ni kriv Požar. Don`t shoot the messenger! <%HR>Ponavljam: ne podpiram novinarskega poseganja v intimo ljudi, niti v intimo javnih delavcev. Vendar se nad tabloidi ne zgražam. Zakaj bi se zgražal nad Požarjevim početjem, če se ne zgražam niti nad Jurijevim? Tako kot sámo poseganje v intimo je tudi zgražanje del tabloidnosti (pa tudi navdušenje, če smo že pri tem). Jaz se od tega načrtno desenzibiliziram, ker čutim, kako težko se je upirati duhu tabloidnosti, ki se plazi po deželi. Sovražniki tabloidov nevede postajajo njihovi zavezniki.
Razkritje naj ne bi bilo v javnem interesu. Resda gre za politika, vendar njegove intimne navade naj ne bi bile v problematičnem nasprotju z njegovo funkcijo (če so že v eklatantnem). To je deloma res. Edina napaka, ki bi jo sam poočital Požarju, je ta, da je kot motiv za objavo napihnil uporabo službenega mobitela v privatne namene - kar pa je pri vsem skupaj minorno.Javni interes pa je sicer slab argument, saj tabloidi niso več zavezani istim normam kot kvalitetni časopisi. To je utvara, ki si jo delamo le še po inerciji. Tudi tabloidi delajo stvari, ki so v javnem interesu, vendar to ni niti pravilo ali kaj šele obveza! Tabloidi so dejavnost, s katero si kvalitetno novinarstvo deli metode, vendar opravljajo vse bolj različni družbeni vlogi. Medtem ko kvalitetni tisk ostaja v službi javnega interesa, svobode izražanja, nadzora oblasti, nepristranskosti, pluralizma in pravic posameznika s človekovim dostojanstvom na čelu, pa tabloidi vedno bolj služijo zadovoljevanju radovednosti in nagnjenosti k moraliziranju. Tabloidi so vse bolj družabni segment družbe, ki imajo z mediji v klasičnem pomenu besede le še malo skupnega.
Problem tabloidizacije, s katerim se soočamo, je kvečjemu v tem, da kvalitetni tisk poskuša tabloidom konkurirati in s tem dela sam sebi škodo, obenem pa se nad njimi zgraža. Od tabloidov prevzema specifične poklicne vrednote in s tem izgublja publiko, obenem pa jih obtožuje, da spodkopavajo klasične novinarske vrednote.Požarjevi gasilci opozarjajo na pravico do zasebnosti, ki varuje zlasti človekovo (golo) telo in spolno življenje. To je logično. Nihče nima pravice vohljati za nami. Pravica do zasebnosti je neodtujljiva možnost, da sami kontroliramo informacije o sebi. To je v današnji družbi težko - še posebej v Sloveniji in za javne ali znane osebnosti -, ni pa nemogoče.
Sklicevanje na pravico do kontrole informacij o sebi pa neha biti samoumevno, če nam te informacije po lastni krivdi uidejo izpod kontrole. In kaj je dogovarjanje za spolne zmenke z neznanci po internetu in mobitelu drugega kot igračkanje z informacijami o lastni intimi? Še tem bolj drzno igračkanje, če si izvoljen javni delavec!Legalisti ne morejo terjati varovanja zasebnosti poslanca, ki se ji je neprevidno, četudi ne namenoma odrekel. Nedopustno je, če nekdo drug odčepi steklenico z našo intimo. Toda če smo jo odčepili sami - namenoma, kot zvezdniki za promocijo, ali po nerodnosti, kot Juri -, potem je intima iz steklenice nepovratno ušla in ni več predmet varovanja.
Aureliu Juriju želim, da se s čim manj neprijetnimi posledicami (in močnejši kot prej) izvleče iz te godlje. Morda mu bo laže pri srcu, če bo vedel, da so tisti, ki so znali spremljati to zgodbo, o vseh drugih in vsem drugem izvedeli več kot o njem samem. Zato pa je bilo zanimivo, ne da bi bilo voajersko.