Na začetku leta 2003 se je v hamburški Literarni hiši zbralo 33 priznanih avtoric in avtorjev iz evropskih dežel, ki so teden dni razmišljali na temo morebitne skupne evropske kulturne identitete. Eseji, ki so jih predstavili na srečanju, so kmalu izšli v nemščini, zdaj pa se nekaterim drugim prevodom pridružuje še slovenski. Emica Antončič je prepričana, da je knjiga temeljni kamen za nujen evropski diskurz o kulturi, saj je literatura po njenem mnenju najbolj samorefleksivna od vseh umetnosti.

Aleš Debeljak, ki v Evropskih pisavah sodeluje z esejem Koncentrični krogi identitet, je na predstavitvi dejal, da je Evrop toliko, kolikor je perspektiv, kar jasno dokazuje tudi zbornik. Predstave o združeni Evropi oblikujejo predvsem "zahodnjaki", ki se, kot zatrjujejo, počutijo doma v več evropskih mestih, toda, kot je opozoril Debeljak, se vsa "domača" mesta nahajajo v Zahodni Evropi.

V nasprotju z Debeljakovo idejo o koncentričnih krogih identitet, "ki izhajajo iz mnogih lokalnih in plodnih okolij, od sosesk do regij, odpirajoč se navzven v vse bolj abstraktne oblike narodnih, državljanskih in evropskih identitet, zaključujoč se morebiti v skupnem človeštvu", Zahodna Evropa od Vzhodne še vedno pričakuje predvsem "uvoz trpljenja", kot je na nekem mestu zapisal Andrej Blatnik.

Da "železna zavesa v mentalitetah", kot kaže, še vedno obstaja, dokazujejo prispevki osmih "balkanskih" avtorjev v zadnji številki Dialogov, ki se je posvetila temi Zakaj sonce ne vzhaja na zahodu?. Objavljena razmišljanja - esej Andreja Blatnika nosi naslov Miki Miška potuje na Vzhod - kažejo na to, da imajo tudi "vzhodnjaki" zelo stereotipne poglede na Zahod.

Dejstvi, da je Velika Britanija sodelovanje pri projektu Evropske pisave kar trinajstkrat odpovedala in se ga na koncu ni udeležila, ter da sta, kot je opozoril Debeljak, zgolj 0,02 odstotka evropskega proračuna namenjena kulturi, kažeta, da je Evropa trenutno predvsem politično-ekonomska integracija. "Toda sem nepopravljiv optimist," je še dodal Debeljak.