»Mi pa tudi, ker vse, kar počnemo, delamo z mislijo na gledalke in gledalce. Ob tem je treba povedati še, da smo imeli srečo z vremenom, kajti v zadnjih letih ni več stabilnega vremena in je domala vsakršna predstava na prostem v nevarnosti, da odpade,« je v pogovoru povedala Neva Zajc, predsednica Primorskega poletnega festivala, in opozorila na problem nadomestnih prizorišč za velike predstave, ki jih na Obali nimajo. »In če se smem sklicevati na vzdušje in prepričljivo zadovoljstvo občinstva, lahko rečem, da nam dobro kaže ves festival, pri čemer naj povem, da je nekaj predstav že vnaprej razprodanih. Naj ne zveni hvalisavo, a v rokah imamo dobro znamko in v minulih letih smo veliko naredili za razvoj občinstva, kot se temu danes 'strokovno' reče, po domače pa bi rekla, da ljudje našim izbiram zaupajo in da imamo lep krog zvestega občinstva.«

Festival ima dolgo zgodbo, letošnja izvedba je že 31. Kako se je razvijal skozi čas?

Festival je bil zanesljivo eden tistih projektov, ki jim rečemo, da so nastali v pravem času na pravem mestu. V devetdesetih letih, ko je nastal, je bil popolno presenečenje za naše kraje ob morju in ljudje so ga sprejeli z navdušenjem. Takrat še nismo imeli profesionalnega gledališča. Imel je kakšnih deset veličastnih let ali nekaj več, vse do ustanovitve gledališča, saj je bil nenadomestljiv. Potem se je zanimanje malce zmanjšalo, predvsem pa so pojenjali viri dohodkov tako od ministrstva za kulturo kot lokalnih podpornikov. Najprej smo se morali odpovedati produkcijam, ki so bile ena od značilnosti festivala, nato je začelo zmanjkovati za velike predstave in gostovanja iz tujine. Gledališče Koper je kasneje prevzelo tudi izvedbo festivala, a se ji je pred dvema letoma odpovedalo. Znova smo ob podpori štirih občin slovenske Istre zavihali rokave pri društvu Primorski poletni festival, saj smo želeli ohraniti znamko.

In izkazalo se je, da imate prav.

Povedati je treba, da smo ves čas skrbeli tudi za posezonski čas, ohranjali stik z občinstvom, saj smo naše člane vozili naokoli na predstave, ki ne pridejo v naše kraje iz različnih razlogov. PPF potuje je priljubljen program, ki organizira abonma v SSG Trst, vozi, dobesedno, seveda, pa tudi vse do Benetk, v Ljubljano, Novo Gorico, na Reko in še kam. Ponosni smo na odlično sodelovanje z uglednim beneškim gledališčem La Fenice, kar niso mačje solze, s tržaškim Verdijem in reškim Ivanom pl. Zajcem. Formula je preprosta: zanimiv in raznolik program ter zagotovljen prevoz.      

Kot omenjeno, leta 2022 je festival skoraj utihnil, pa vendar ste ga s povezovanjem občin ohranili. Je bilo vredno, kajne?

Seveda je bilo vredno. Kot sem že omenila, smo si želeli ohraniti dobro znamko. Če v naših krajih rečete Primorski poletni festival, bo večina ljudi potrdila, da ga pozna. Naša vizija je bila in ostaja povezovanje obalnih skupnosti, v novih časih pa se izkazuje še za pomembnejšo, saj na marsikaterem področju opažamo, kako skupnosti razpadajo. Tudi zato je letos naš slogan Ustvarimo skupnost, saj to v resnici želimo, tako kot si želimo, da bi povezali vse štiri istrske občine, ki po velikosti niso niti za eno srednje veliko evropsko mesto. Verjamemo, da lahko skupaj naredimo več in bolje, predvsem za ljudi, ki nam zaupajo, o čemer priča njihova udeležba pri projektih, ki jih organiziramo.

So domačini festival že sprejeli za svojega?

Domačini ga imajo radi. Sprejeli so ga že v devetdesetih letih. Gostje, ki zanj vedo, tudi. Pri nekaterih segmentih obiskovalcev imam včasih vtis, da zanje sicer na veliko skrbimo s turistično promocijo, ki pa ostaja prevečkrat le v besedah ali na papirju. Med ponudniki kultura še zmeraj ne velja za dodano vrednost ponudbe in možnost, da si dvigamo ugled in ceno, čeprav z veseljem opažam, da imajo nekateri turistični delavci vse več razumevanja za pomen tovrstne kulture, zavedajoč se, da popularni glasbeni dogodki in značilne šagre niso dovolj, ampak da imamo tudi kategorijo gostov, ki jih bo zagotovo razveselil sloviti Grk Zorba, ki ga kot primer navajam, ker ga ponujamo letos. Pri tem mislim na domače in tuje goste.

Kako so letos tekli pogovori z občinami, s katerimi sodelujete?

Z občinami dobro sodelujemo, čeprav bi si želeli več denarja in več sodelovanja z ustanovami, ki lahko pripomorejo k dobri izvedbi festivala. Naj omenim še, da smo veseli častnega pokroviteljstva ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko in njene podpore. V naših krajih še zmeraj vidim težavo v koordinaciji, predvsem pa pripravljenosti nanjo. Vsakdo si želi poskrbeti kar se da dobro za svoj vrtiček, sosed pa mu včasih predstavlja prej težavo kot dobrega partnerja. Moti me nepotrebno tekmovanje, saj se sama zavzemam za povezovanje in sodelovanje, kajti izkupiček je tako boljši za ljudi in cena nižja za organizatorje. Logistika postaja poseben fenomen, ki ga ob nastanku festivala, ko je bilo vse mogoče, nismo poznali. Poleg gore papirjev, dokumentov in dogovorov je treba zdaj računati na podizvajalce na tehnični ravni, ki je strašno draga, saj največkrat močno presega umetniški del. Te je težko dobiti, kar vsi tovrstni ponudniki tudi dobro izkoriščajo. Vedeti je treba, da gradimo vsakokrat znova novo prizorišče, če želimo v ambient, kar mi seveda želimo, saj smo nastali kot ambientalni festival in smo se z nekaterimi prenosi, ki so bili boljši od postavitev v gledališču, tudi proslavili. Če bi imela prostor, bi jih lahko naštela veliko in ljudje bi se jih spomnili, kakšnega Godota v solinah na primer! Za take prenose pa potrebujemo denar in dobro organizirano ekipo. Tudi te ni mogoče zlahka sestaviti enkrat na leto. Še več, v zadnjem času opažam, da je zelo težko dobiti dobre sodelavce. A to težavo poznajo vsi, ne le pri nas, ampak tudi v Evropi.      

Kakšen je bil kriterij pri izbiri prireditvenih prostorov?

Kriterij za izbiro prostorov je bil in ostaja izvedljivost prireditve na določeni lokaciji oziroma zmožnost prenosa z vsemi parametri, tudi tehnično platjo, ki je najzahtevnejša, kot sem omenila prej. Pa še nekaj nas žalosti, in sicer dejstvo, da pripravnih prostorov, ki izvajalcu zagotovijo mir in tišino, v naših mestih praktično ni več. Zlata devetdeseta, ko smo lahko nastopali po vseh ulicah in trgih, so mimo, stare palače so dobile nove lastnike in nekatere niso več uporabne. Veseli smo lahko, da smo imeli v nekem srečnem obdobju na voljo vsa mesta in ves prostor pod milim nebom, ki ga zdaj preprosto ni več. Zelo mi je žal, da tega prebivalci in obiskovalci naših krajev ne morejo več izkusiti. Želim si tudi, da bi se zgodilo, kot se dogaja že ponekod po svetu, da si obiskovalci med počitnicami želijo tudi mirno okolje in so za to pripravljeni plačati celo več kot za to, kar mi ponujamo danes.

Težo festivalu dajo umetniki, zasedbe.

Seveda. Ob vsem povedanem je prava čarovnija sestaviti program, ki je izvedljiv v različnih prostorskih okoliščinah in je primeren za poletni čas ter mu uspe nagovoriti čim več ljudi. Želja, da imamo nekaj velikega, se nam je že izpolnila, saj nam jo je uresničil Shakespeare že takoj na začetku. Želimo si tudi napolniti portoroški amfiteater Avditorija v času sezone s predstavo, ki jo lahko razumejo vsi. Mislim, da ni treba razlagati, da je baletna predstava Baleta SNG Maribor Grk Zorba prava. Če prištejemo še vse bolj priljubljeno dokumentarno gledališče, pod katero spadata Spolna vzgoja in Juriš, obe nagrajeni na Borštnikovem srečanju, pa še nekaj imenitnih gostovanj iz Italije – naj omenim le satirika Paola Rossija, zatem novo komedijo s priokusom kriminalke Iztoka Mlakarja in Vita Tauferja, pa še nekaj domačih in tujih glasbenih imen, med njimi meni ljubega Alda Kumarja in njegovo skupino Anbot, sem verjetno povedala dovolj. Vsi so vredni pozornosti.

Vzporedno na Obali potekajo denimo tudi Piranski glasbeni večeri. Menite, da bi tovrstnih kulturnih dogodkov lahko bilo več?

Piranski glasbeni večeri imajo dolgo in častivredno tradicijo in so že kar nepogrešljivi. Prav bi bilo, da bi imeli v slovenski Istri več koncertov resne glasbe. Osebno zelo podpiram Tartini festival, ki je vrhunski in bi si zaslužil več podpore. Kolegi, ki ga prirejajo, si zelo prizadevajo, da bi bilo tako. Kar zadeva mlade, imamo v Kopru prav julija srečanje gledaliških akademij Fuga. Težko sodim o mladi populaciji, saj ne poznam njihovih želja, a so gotovo zelo razpršene in jih je težko »ujeti« v neke kalupe, ki bi ustrezali vsem. Mi smo se odločili, da mladim odraslim do 30. leta starosti za festivalske predstave letos ponudimo ugodnejši nakup vstopnic. Kakšen bo odziv, bomo še videli. Tudi z mlajšimi generacijami bi morali delati več in skrbneje.

Kje je mogoč nakup vstopnic? So predstave že razprodane?

Nekaj predstav je že razprodanih, vstopnice so na voljo na spletu prek strani Moje karte, sicer pa v vseh mestih pri naših partnerjih in v turističnoinformativnih centrih, pa vsakokrat pred predstavo.