Moj levji mladič. Tako je voditeljica francoske skrajne desnice Marine Le Pen nekoč imenovala svojega političnega varovanca Jordana Bardello. Ko so v nedeljo v Franciji začeli kapljati rezultati evropskih volitev, pa je bilo vsem jasno, da je odrasel v političnega leva, čigar krempljev se zdaj bojijo na sredini, levici in zmerni desnici. Odkar mu je leta 2022 Le Penova prepustila vodenje stranke Nacionalni zbor, je Bardella postal eden najbolj prepoznanih obrazov francoske politike, zdaj pa tudi vzpona skrajne desnice na stari celini. In medtem ko so v stranki v nedeljo po volilni zmagi odpirali šampanjce, so se mu nenadoma odprla še ena vrata. Predsednik države Emmanuel Macron je zaradi hudega poraza svoje stranke razpisal predčasne parlamentarne volitve. Na njih bo Bardella kandidat za premierja. Pri vsega 28 letih ...

Uspeh ni naključje. Dogajanje v stranki Nacionalni zbor v zadnjem obdobju je mogoče razumeti kot dolgoročnejši scenarij naskoka na oblast, ki je zahteval čas, zdaj pa kaže rezultate. Ključ do njih je Jordan Bardella.

Stranko, takrat z imenom Nacionalna fronta, je leta 1972 ustanovil Jean-Marie Le Pen. Petkrat je kandidiral za predsednika države, skrajni desnici v Franciji je utiral pot, toda njegov domet je bil vedno omejen, tudi zato, ko je trosil rasistične izjave ali postavljal pod vprašaj holokavst. Leta 2011 je vodenje stranke prepustil hčeri Marine Le Pen, ki je razumela, da bodo za korak naprej potrebne spremembe, predvsem odmik od najbolj skrajnih skrajnosti ter po možnosti nova embalaža. Ti načrti so botrovali sporu z očetom, ki ga je leta 2015 vrgla iz stranke, leta 2018 pa jo preimenovala v Nacionalni zbor. A vendar se ji je vzpon na oblast izmikal, vključno s tremi porazi na predsedniških volitvah. Leta 2017 je pred volitvami taktično prepustila vodenje stranke, da bi bila morda sprejemljivejša, a je v drugem krogu precej gladko izgubila. Predlani pa je predsedniški položaj v stranki izročila svojemu varovancu Jordanu Bardelli. Čeprav Le Penova ostaja številka ena, je morda on še bolj zaslužen za to, da je Nacionalni zbor v nedeljo premagal Macronovo stranko za 17 odstotnih točk.

Težko otroštvo in zasebna srednja šola

Bardella je politik. Samo politik. V življenju se, vsaj tako pravi življenjepis, ni ukvarjal z ničimer drugim. Prijela se ga je pri šestnajstih letih, ko je na televiziji gledal nastop Le Penove in zaradi nje vstopil v Nacionalni zbor. Otroštvo naj ne bi bilo lahko, ker da ni bilo veliko denarja, saj je odraščal sam z materjo, ki se je zgodaj ločila od očeta, a vendar je hodil na zasebno srednjo šolo – šolnino naj bi plačeval oče, ki ima podjetje za avtomate s hrano in pijačo. Študij geografije je kmalu zapustil. Pascal Humeau, nekdanji šef za komuniciranje v stranki, je za New York Times dejal, da se je Bardella že takrat odločil, da bo premier ali predsednik.

Življenjepis govori tudi o odraščanju v zahtevnem okolju, v pariškem predmestju Drancy. Širše gledano je to okoliš, kjer živi veliko priseljencev in kjer so leta 2005 izbruhnili veliki protesti z zažiganjem poslopij in avtomobilov. Bardella okolje, v katerem je odraščal, rad izpostavi kot razlog, zakaj razume nižje sloje, ljudi v ekonomski stiski in tiste, ki jih skrbi priseljevanje. Velikokrat je izpostavil teorijo velike zamenjave (o načrtnem priseljevanju v Evropo, da bi zamenjali belske kristjane), a mu rasizem težje očitajo, ker ima po očetu tudi alžirske korenine. Stara starša po mamini strani pa sta Italijana, ki sta se v Francijo priselila iz Torina.

Tri leta po vstopu v stranko je postal njen sekretar za departma Seine-Saint-Denis, z 19 leti najmlajši v zgodovini stranke. V oči je padel tudi Le Penovi in pri 23 letih, leta 2019, je bil že nosilec liste za evropski parlament ter tudi izvoljen kot drugi najmlajši evropski poslanec v zgodovini. Vendar je bilo potrebno brušenje. »Povsod slišimo, da je bil takoj zelo dober. To ni res. Delal je cele dneve, se učil na pamet dokumente,« je Le Monde citiral neimenovanega nekdanjega člana stranke. Humeau pa je bil tisti, ki je Bardello učil komunikacijskih veščin. »Njegova sproščenost, entuzijazem, ki ju čutite danes – za to smo delali mesece in mesece,« je dejal za televizijo France TV.

V evropskem parlamentu ni bil preveč dejaven. Prijel se ga je vzdevek Bard-n'est-pas-la, kar zveni podobno kot njegov priimek, pomeni pa Bardella ni tu. Manjkal je tudi zaradi premikov doma. Leta 2021 je postal podpredsednik Nacionalnega zbora, leto kasneje že predsednik.

Desatanizacija stranke

Bardella je vedno elegantno oblečen mladenič prijetnega videza, ki mu na odru teče jezik, na obrazu pa igra nasmešek. Nekdo, ki bi ga punce rade za fanta, mame za zeta in moški za prijatelja, kot je ocenila ena njegovih kolegic v stranki. Na za stranko najboljši mogoči način izraža njena klasična stališča, a v povsem novi preobleki, in jo na ta način »desatanizira«, je nekoč rekel poznavalec francoske politike Yann Bassett. In kaj pravi? »Naša civilizacija lahko umre, ker je preplavljena z migranti, ki bodo nepovratno spremenili naše običaje, kulturo in življenje,« je govoril na predvolilnih shodih. Dvomi o podnebnih spremembah, ni naklonjen istospolnim porokam, a jih ne bi prepovedal, češ da so sprejemljive za večino. In predvsem je otrok digitalne dobe. Vešče uporablja družbena omrežja, s svojo mladostjo, nastopi in pripravljenostjo, da se fotografira z vsakim, pa je storil tisto, česar Le Penova ni zmogla: našel je volilno bazo med mladino.

Vsa njegova stališča niso skrajna. Zdi se, da prevzema model Melonijeve, ki je v domači politiki ostala zelo desno, v zunanji ne. Nacionalni zbor ni proti Evropski uniji, le reformiral bi jo. Ni za Rusijo v vojni proti Ukrajini in Francije vsaj do nadaljnjega ne bi umaknil iz vojaških struktur Nata. Bardella ve, da je Melonijeva prav zaradi takšnih stališč (in velikosti države) sprejemljiva za evropske voditelje in ZDA, četudi so prej vsi govorili o fašističnih prednikih Bratov Italije.

Zdaj ima Bardella torej priložnost naskoka na premierski položaj, medtem ko se Le Penova spet spogleduje s predsedniškim na volitvah 2027. A se poraja vprašanje: si Elizejske palače morda ne bo zaželel zase? To bi bil seveda nož v hrbet mentorici, toliko večji, ker je bojda v zvezi z njeno nečakinjo. Pa vendar – če je lahko hči iz stranke vrgla očeta ...