Pevka, znana po melanholičnih baladah, je bila utelešenje francoskega pop gibanja yé-yé (yeah yeah), ki se je spogledovalo z angleško glasbo. Rodila se je v nacistično okupiranem Parizu leta 1944 in odraščala v družini, v kateri niso imeli veliko. Že od mladih nog je zelo veliko brala in poslušala glasbo Elvisa Presleyja, Cliffa Richarda in preostalih takratnih zvezd. Prvo glasbeno pogodbo je podpisala pri sedemnajstih, prvi večji preboj pa ji je uspel s preprosto, otožno pesmijo Vsi fantje in punce (Tous les garçons et les filles), v kateri poje o vseh fantih in dekletih, ki hodijo z roko v roki, medtem ko se ona sprehaja sama.

Občinstva pa ni pritegnila samo s svojimi skladbami, temveč tudi s svojo lepoto. Navduševala je modne oblikovalce, kot sta Yves Saint Laurent in Paco Rabanne. Slednji je zanjo oblikoval ikonično zlato mini obleko. Mick Jagger, pevec Rolling Stonesov, jo je nekoč oklical za idealno žensko, medtem ko ji je glasbenik Bob Dylan poslal več ljubezenskih pisem. Dylan jo je omenil tudi v pesmi na svojem albumu Another side of Bob Dylan iz leta 1964.

Hardyjeva je bila bolna že nekaj časa pred smrtjo. Leta 2004 so ji diagnosticirali limfom. Žalost ob njeni smrti je med drugim izrazil francoska ministrica za kulturo Rachida Dati, ki je na družbenih omrežjih zapisala: »Kako se posloviti od nje? Večna Françoise Hardy, legenda francoske pesmi, ki se je s svojo senzibilnostjo in melodijami usidrala v srce vse države.«