Pa ne bomo zgolj hvalili povsem običajne gostilne, ki deluje po starih ali kar zelo starih vzorcih, ki so nekoč ustvarili Kras, takrat, v sedemdesetih in osemdesetih, še preden so vsi iz notranjosti države začeli hoditi v Brda. Naj torej kar takoj zapišemo, da vinska ponudba v Gostilni Gombač ni bog ve kaj. To predvsem velja za uvod. Ko si v tem vročem času želi gost spiti kozarec penine, ni v ponudbi vin na kozarec nobenega penečega. 

Če vzamete celo steklenico, vam za nekaj več kot 20 evrov ponudijo srebrno penino iz Radgone ali steklenico povprečnega penečega roseja iz vipavske kleti Volk. Mimogrede, rožnata Volkova penina je bila tudi edina stvar, ki je naš kvartet tistega popoldneva ni dokončal. Vse ostalo smo zmazali oziroma spili do konca. Tudi soliden, bogat Jakončičev chardonnay in dišeč merlot iz vinogradov koprske kleti, ki sta hišni odprti vini.

Kakorkoli, Gombač se v Lokvi bori z močno neposredno konkurenco. Čez cesto je mesarstvo Prunk s svojim prehranjevalnim obratom, nedaleč stran je Gostilna Muha, v vasi je še nova morska postojanka Pescador, na drugi strani, bližje Lipici, je modernejša Hiša Krasna. Lahko bi rekli, da je v Lokvi več konkurence kot v Piranu ali ob Ljubljanici. In ravno zato je bilo hitro jasno, da imajo pri Gombaču ob bitki s konkurenco tri velike prednosti: velike porcije, razmeroma kakovostne sestavine in res nizke cene. Sicer pa, povejte, kje drugje lahko dobite obilne testenine za šest evrov? A do tja še pridemo.

Narezek kraških mesnin in sira za dve osebi

Ob penini smo namreč začeli pregled sušenih kraških mesnin, sirov in okisane zelenjave. Od tukaj so, je plašno razkrila natakarica, ko smo se spogledovali ob mesninah in kravjem siru: kraški pršut, vratovina, panceta in klobasa v količinah, ki konkurirajo najbolj radodarnim. Pravim sušenim okusom so ob siru in mehkem domačem kruhu pomagale olive, kumarice in papričice. Tudi če bi bila to edina jed popoldneva, bi se povprečni jedci za šest evrov po glavi več kot dobro najedli. A naša odprava je prišla zelo lačna.

Kljub poletnim temperaturam smo želeli poskusiti kraško joto, za pet evrov postrežejo pravo »revno« oziroma brezmesno, a res okusno. Jasno je, da joto pri Gombaču znajo skuhati in pozimi se bomo z njo gotovo spet srečali. Špinačne štruklje polijejo s pečenkino omako, za vegetarijanske jedce pa se enako dobro obnesejo zgolj z maslom. Briljirali so gigantski kaneloni s pršutom (šest evrov), zelo dober je tudi pastičo z jajčevci in še nekaj sorodnih testeninskih jedi. Za pokuševalce sestavijo tudi tris omenjenih toplih predjedi, še malo večja porcija stane 7,5 evra.

Špinačni štruklji

V vsakem primeru je vrtiljak toplih predjedi izjemnih okusov in zmernih cen prvi adut Gombačevih, a je dejstvo, da se tudi glavnih jedi nismo branili. In spet, cene niso zabeljene, zato si lahko jedec privošči tudi prilogo, kot je pražen krompir, ali solato, od fižolove do kumarične in paradižnikove. V glavni vlogi pa so bile mesnine, denimo svinjska pečenka z obilico omake, pa dišeč, z rožmarinom pečen zajec in velik rostbif z žara. Govedina, ki jo pospremijo z ajvarjem in nepotrebno majonezo, je bila s svojimi 15 evri tudi najdražja jed na programu Gostilne Gombač.

Rostbif z žara

In kako je s sladicami? Z naskokom najbolj je navdušila sladka in sočna čokoladna torta, ena najboljših v zadnjem času. Palačinke so namazali z v zadnjih letih zapostavljeno slivovo marmelado, solidna sta bila tudi jabolčni zavitek in panakota z jagodno omako. Cene sladic so okoli štiri evre, vendar je spet treba reči, da tudi v tej fazi ne strežejo porcij za ptičke, ampak za odrasle klene goste, med katerimi je največ zahodnih sosedov, ki so očitno lakmusov papir za naše gostilne ob zahodni meji.

Več ocen gostiln preberite na https://mihafirst.si/