Pa to ne toliko v obstoječih političnih skupinah Evropskih konservativcev in reformistov ter Identitete in demokracije, temveč zaenkrat v skupini še nepovezanih poslancev in strank. Zgodba sedemindvajsetih nacionalnih volitev, kjer so se tudi letos evropske volitve izkazale kot referendum o dosedanjem delovanju vlade, tako ni v prvi vrsti zgodba Evropske unije temveč nacionalnih držav, ki pa določajo pot sedemindvajseterice. Protestni glasovi na evropskih volitvah pa posledično ne pomenijo tudi garancije, da se utegne takšna zaušnica vladam ponoviti na nacionalnih volitvah.

Projekcija nove sestave parlamenta:

Zemljevid Evrope je tako pisan kot že dolgo ne. Grčija, Ciper, Španija, Nemčija, Poljska, Slovenija, Hrvaška, Latvija, Estonija in Finska so pristale v rokah EPP. Z zmagovitimi socialdemokrati oziroma socialisti so se v rdečo obarvale Portugalska, Romunija, Švedska in Litva. Avstrija in Francija sta globoko črni z zmagama skrajne desnice. Liberalci so slavili v Belgiji, Bolgariji in na Danskem. Zeleno pa se je zaradi tamkaj zmagovitega strankarskega zavezništva obarvala zgolj Nizozemska.

Velik francoski polom liberalcev in socialistov – skupaj imajo manj glasov kot skrajno desni Nacionalni zbor – je enako skrb zbujajoč kot to, da je desničarska Alternativa za Nemčijo postala druga najmočnejša politična sila v članici z najmočnejšim gospodarstvom v EU. Delni zlom progresivnega sredinskega centra – liberalci so izgubili več kot dvajset sedežev, po

Evropska ljudska stranka se je vsaj deloma okrepila tudi na račun skrajne desnice, spet drugje je desnica dobila na račun levice in liberalne sredine. Močan rezultat EPP – najmočnejša politična sila so v trinajstih članicah – je postal možen predvsem zaradi krepkega rezultata v velikih članicah: Nemčiji, Španiji in Poljski. Štirinajst poslanskih mest več za EPP (skupaj 192) in deset več za Evropske konservativce in reformiste (78) so pred volitvami bile zgolj sanje. Da se je skrajna Identiteta in demokracija okrepila zgolj za tri sedeže, je precej manj kot so napovedovale javnomnenjske ankete. Čeprav je temu verjetno botrovala močna kampanja proti vzponu skrajne desnice, so se ti preselili denimo tudi k nepovezanim strankam. In tam sedaj tiči ta vzpon skrajne desnice. Kako se bo politični prostor desno od centra preoblikoval in vplival na dogajanje v evropskem parlamentu, bo šele potrebno videti. Že zdaj pa je jasno, da je s približno četrtino poslanskih mest skrajnodesničarskih skupin ta evropski parlament najbolj desno usmerjen doslej.

Pri glavnih treh političnih skupinah – Evropski ljudski stranki, Naprednemu zavezništvu socialistov in demokratov ter skupini Prenovimo Evropo – se skriva odgovor, ali se bo nadaljevalo zdajšnja proevropska koalicija, pri kateri so pripravljeni sodelovati tudi močno oslabljeni Zeleni, ki tokrat – tako kot pred petimi leti – niso več jahali na vrhuncu vala vseevropskih podnebnih protestov. Prav tako je predvsem od EPP odvisno, koliko se bo premik v desno odražal v kovanju naslednjih politik. Od pripravljenosti EPP nikakor pa ne S&D in liberalcev je tako sedaj odvisno, ali bo »cordon sanitaire« nesodelovanja s skrajno desnico v evropskem parlamentu vzdržal.

Vsaj matematično proevropska centristična koalicija zaenkrat ne potrebuje novih koalicijskih partnerjev – ne s progresivne levice ne z desnice. Tudi Ursuli von der Leyen glasovi Evropskih konservativcev in reformistov oziroma poslancev Bratov Italije ne bodo potrebni za izvolitev, če se bodo poslanci najverjetnejše nove koalicije držali. Da bi se po tako jasni zmagi EPP sedaj utegnil z ozadja na mesto predsednika evropske komisije zavihteti Mario Draghi, je povsem neverjetno. Njegov največji podpornik, francoski liberalni tabor Emmanuela Macrona, namreč ni v položaju, da bi lahko sredi volilne kampanje predčasnih volitev narekoval kadrovsko kombinatoriko za osrednje vodilno mesto v Evropski uniji.