Dunaj. V Avstriji je prostitucija od reforme kazenske zakonodaje leta 1974 legalno početje, seveda le v primeru, da spolne storitve povsem prostovoljno in neodvisno ponuja odrasla oseba. Od odločitve avstrijskega vrhovnega sodišča iz leta 2012 ponujanja spolnih storitev tudi ni več mogoče označevati kot nemoralnega dejanja.

Kljub na prvi pogled jasni pravni situaciji pa pri urejanju položaja spolnih delavk in delavcev še zdaleč ni vse povsem kristalno čisto. Najprej je težava že v tem, da njihov pravni položaj glede tega, kaj sme kdo, kje in kako ponujati, ureja kombinacija zveznih in deželnih zakonov. Vse kazenske vidike, davčno obravnavo in plačevanje socialnih prispevkov ureja zvezna zakonodaja, ki poleg tega zahteva, da se morajo spolne delavke in delavci registrirati in opraviti začetni zdravniški pregled, ki ga morajo ponoviti vsakih šest tednov, izkaznico s potrjenimi pregledi pa morajo pri opravljanju dejavnosti imeti pri sebi ter jo ob morebitni kontroli pokazati organom nadzora ali policiji.

Najstrožji pogoji na Tirolskem in Predarlberškem

Vse, kar se »morale« tiče, torej kje, kdaj in kako lahko ponujajo svoje spolne storitve, vsaka po svoje urejajo avstrijske zvezne dežele, in to precej različno. V večini dežel je dovoljeno ob določenih pogojih ponujanje spolnih storitev v posebej za to določenih prostorih, na primer v bordelih, savna klubih, barih itd., pri čemer morajo ti za obratovanje pridobiti dovoljenje pri lokalnih skupnostih, pogosto se s tem ukvarjajo celo županje ali župani sami. Najstrožji pogoji so na Tirolskem in Predarlberškem, v slednji deželi ni niti enega bordela, vendar ocene organov pregona kažejo, da je tam precej več ilegalne prostitucije. V nekaterih deželah je dovoljeno ponujanje spolnih storitev na domu stranke in edino na Dunaju je dovoljeno pridobivanje strank na ulici. Ker se je v takšni pravni situaciji težko znajti celo poznavalcem obrti, ne preseneča, da je delovna skupina, ki so jo leta 2009 v okviru nacionalnega načrta proti trgovini z belim blagom ustanovili z namero, da se preprečijo izkoriščanje in zlorabe v prostituciji, že večkrat zakonodajnim organom priporočila, naj vsaj del tega, kar so zaupali deželam, spet spravijo pod zvezno raven.

Siva cona, v kateri je mogoče marsikaj

V kazenskem zakoniku je namreč bolj ali manj vse jasno, tam je nedvoumno zapisano, da kdor kogar koli napeljuje k prostituciji, lahko računa z zaporno kaznijo do dveh let, pri čemer se slednja stopnjuje, če se pri tem uporablja kakršen koli pritisk in nasilje ali pa če si z izkoriščanjem spolnih delavk ali delavcev obeta in zagotavlja stalen zaslužek. Še posebej stroga je zakonodaja do tistih, ki bi k prostituciji nagovarjali ženske iz drugih držav, celo v primeru, da se te že ukvarjajo s ponujanjem spolnih storitev. Prav kazenski zakonik je s svojo dikcijo o zvodništvu oziroma napeljevanju k prostituciji najpogostejši razlog za to, da spolne delavke in delavci, ki bi bili sicer načeloma lahko tudi redno zaposleni, skoraj praviloma opravljajo dejavnost kot samostojni podjetniki, kar pomeni, da v bordelih, savna klubih, barih itd. lastnikom prostorov plačujejo najemnino za sobe, v katerih opravljajo svojo dejavnost, in si včasih delijo zaslužek pri prodanih, pogosto precej dražjih pijačah. Najemnine so največkrat oderuške, v enem od bordelov v Gradcu denimo znaša več kot 100 evrov za sobo na dan.

Na eni strani se sicer zdi opisani poslovni model »kazenskopravno« čista zadeva, za povrh je v mnogih tovrstnih lokalih vidno nameščen napis, da se »dame« prostovoljno odločajo, ali in komu bodo ponudile spolne usluge in kakšne, ter se tudi cena dogovori z njimi, toda v resnici je to precej siva cona, kjer je, če nadzor šepa, mogoče marsikaj. A če drugega ne, vsaj pregovorno stroga avstrijska davkarija z več razsodbami finančnega sodišča tudi izkupiček spolnih uslug »dam« prišteva v prihodke upraviteljev in lastnikov bordelov ter jih s tem v mnogih primerih pojmuje tako rekoč kot redno zaposlene, vsaj ko je treba lastnikom pobrati davke.