Ko je George Miller leta 2015 preporodil svoj postapokaliptični svet pobesnelega Maxa, je to storil, kot da od zadnjega filma ne bi minila tri desetletja. S pobesnelim Maxom, podnaslovljenim Cesta besa, nas je brez posebne ekspozicije dobesedno pahnil v četrto inštalacijo zgodbe, ki se je brala kot 120-minutni čisti spektakel. Toma Hardyja alias novega Maxa, ki je zamenjal Mela Gibsona, so po uvodni sekvenci ugrabili in prepeljali v puščavsko metropolo Citadelo, kjer je film gledalcu dal kakšnih deset minut, da vsrka krasni novi svet; po eni strani opazno drugačen od tistega, kar smo videli v seriji pred tem, a tudi do roba poln tipično madmaxovskih ekstravaganc. Potem ko nam je Miller v svetu, kjer so žejni sužnji tistim z vodo, pokazal njegove osnovne zakonitosti – vojne dečke, krvne vreče, posrebrene nasmehe, prisilne priležnice z jeklenimi deviškimi pasovi ter gospodarja z naprsnim pleksi steklom, glam metal frizuro in astmo –, smo na krovu superšleperja že drveli 150 kilometrov na uro skozi puščavo, ker je nepokorna Furiosa alias Charlize Theron odpeljala ženske, ki jih je avtokratski režim izkoriščal za razplod.

Devet let pozneje gledamo Furiosino predzgodbo, film o tem, kako je dobila štrcelj in mehansko roko, vindieslovsko frizuro, zakaj se maže s šmirom, pa tudi o tem, pri kom je naredila izpit za cestno vojskovanje. A če je bil predhodni film en sam dolg prizor bega pred mačističnim religioznim kultom, ki je ob rifih kitare in donenju bobnov pokazal, kako se je feminizem uprl fašizmu, zgodbo pa je gledalcu podajal kar spotoma na cesti, je tokratni film pripovedno bolj tradicionalno razdeljen v zaokrožena poglavja, bere pa se kot tipična zgodba o maščevanju. Če so namreč v prejšnjem filmu na začetku ugrabili Maxa, tokrat prav tako že na začetku ugrabijo Furioso, ki jo gledamo v imenitni dvojni igralski izvedbi Alyle Browne in Anye Taylor-Joy. Odpelje jo motoristična tolpa obupancev, norcev in nasilnežev, ki jo vodi kaotični, sadistični, pa tudi karizmatični Dementus, pod čigar protetičnim nosom se izkaže marvelovski bog groma Chris Hemsworth, ki se po pustinji premika z eno tistih benhurjevskih kočij, na katero ima namesto konjev navezane tri BMW-motorje. V sagi Pobesneli Max mora biti pač vse grandiozno, predemenzionirano, over the top.

Tudi film Furiosa je zato tako kot njen predhodnik divja, visokooktanska, adrenalinska vožnja skozi scenografsko in kostumografsko samosvoj distopični svet, zavit v močno saturirane barve, v katerem se je treba dan za dnem boriti za resurse in drobtine civilizacije. Madmaxovski filmski univerzum 21. stoletja ima v ustavi, kjer manjkajo poglavja o človekovih pravicah, skratka še naprej zapisano, da mora biti sleherna cestna bitka spektakel absurda, brutalnosti in brezhibne koreografije, v katerem ni nič čudnega, če motorji vozijo tako po pesku kot po zraku. Že res, da je devet let stara Cesta besa še za stopnico bolje zmontirana, skoreografirana in zrežirana akcijska viža, a je tudi njeno letošnje nadaljevanje krasen koktajl avtomobilskega lova, pirotehničnih akrobacij in nizkodialoške naracije, ki je tako po vizualni kot pripovedni vrednosti kilometre nad večino sodobne žanrske ponudbe. George Miller je z drugim filmom franšize Pobesneli Max ​v tem stoletju le še utrdil status mojstra akcijskega žanra in genialnega kreatorja prepričljivih filmskih svetov.