Gradbenik Janez Mikec iz Šentjerneja že deset let živi na Novi Zelandiji. Po diplomi na ljubljanski univerzi je napolnil kovčke in se z enosmerno letalsko vozovnico odpravil v to otoško državo v Tihem oceanu. Skoraj filmsko se sliši, da je že drugi dan po pristanku dobil službo v podjetju, ki se ukvarja s projektiranjem, čeprav so bili kljub njegovim priporočilom sprva glede njegovega znanja vseeno nekoliko previdni. »Ker niso poznali Slovenije in kakovosti našega šolskega sistema, so bili malo zadržani. A znanje, ki sem ga dobil na ljubljanski univerzi, je kakovostno in primerljivo s tujino,« pravi Mikec, ki je osem let v novi deželi delal kot projektant statik, zadnja leta pa se je v podjetju preusmeril v programiranje na področju gradbeništva. Njegove naloge so razvijanje aplikacij za obdelavo podatkov statičnih izračunov, optimizacija statičnih izračunov in notranja revizija projektov. Ali povedano drugače: »Preverjam izračune in načrte za različne projekte, ki se gradijo med Indonezijo in Novo Zelandijo.«

Ob prihodu na Novo Zelandijo se je moral ne glede na to, da je bila njegova angleščina že takrat na visoki ravni, naučiti še marsikaterega strokovnega izraza. »Žargon na gradbiščih v Avstraliji in Novi Zelandiji je drugačen od tega, kar sem poznal, zato se mi je bilo v prvih mesecih to zanimivo učiti. Kar so mi rekli, sem šel hitro preverit na splet.«

Gradbenik ima med sodelavci veliko tujcev. Evropejci so zaradi delovnih navad na Novi Zelandiji precej cenjeni delavci, pove. Ob tem še opiše, da je v vzdušju na Novi Zelandiji vseeno čutiti nekoliko več profesionalne ležernosti, saj je recimo v primerjavi z večjo Avstralijo tu manj konkurence, zaradi česar morajo biti tam veliko bolj odzivni.

Maorski dober dan na sestankih

»Na sestankih se pogosto nagovorimo v maorskem jeziku. Veliko je poudarka na dvojezičnosti v splošnem izrazoslovju, in sicer v maorščini in angleščini,« Mikec pripoveduje o odnosu do Maorov, novozelandskih staroselcev, ki ga je mogoče čutiti v delovnem okolju. V elektronskem sporočilu ima tudi sam v maorščini napisano »lepe pozdrave«. »Da pokažeš spoštovanje,« pravi. Ob tem omeni navado, da ko »se gradi kakšen večji objekt, ga maorska skupnost pride blagoslovit in s tem odobrit«.

Cene nepremičnin na Novi Zelandiji so precej visoke. »Napihujejo jih azijski kapital in ekonomski imigranti, čeprav spremljam, da so cene nepremičnih tudi v Sloveniji šle čez mero dobrega okusa.« Nakup nepremičnine na Novi Zelandiji pomeni investicijo za starost. »To je precej vpeto v tukajšnjo miselnost, cela ekonomija sloni na tem, da boš vzel posojilo in ga odplačal do 60. leta, ko se boš upokojil, prodal hišo in si s tem denarjem plačal dom za ostarele. Veliko je lastniških nepremičnin, ker to predstavlja obliko varčevanja. Zato je cilj, da ima vsak svoje stanovanje ali hišo oziroma celo več njih. Trg je precej dinamičen, Novozelandci se veliko selijo. Pri čemer nakup nepremičnine v veliki meri ni mišljen, da boš na tak način pustil nekaj za naslednje rodove, temveč prevladuje izhodišče, da vsaka generacija poskrbi zase,« pripoveduje sogovornik.

Od piknikov do kampiranja

Za Auckland, kjer živi, Mikec pravi, da je živo mesto, čeprav je veliko in dokaj razpršeno, je pa dobro izhodišče za aktivno življenje. »V desetih minutah si v marini na jadrnici, hitro si na zahodni ali vzhodni obali, kjer so odlični pogoji za deskanje,« o mestu jader, kot rečejo Aucklandu, še pripoveduje Slovenec. Za to novozelandsko mesto že nekaj časa kroži podatek, da ima največ plovil na število prebivalcev na svetu.

Za premikanje po Aucklandu uporablja javni promet, medtem ko za izlete ob koncu tedna uporablja avto. »Do lepših in manj obljudenih plaž se je treba odpeljati, do tja ne vozi avtobus, so pa plaže tudi v mestu,« pojasni.

Preživljanje prostega časa na prostem pogosto spremljajo pikniki. Kultura žara je podobno kot v Sloveniji zelo razširjena tudi na Novi Zelandiji. Ljudje opremo za žar vzamejo kar s seboj na plažo, medtem ko je kar nekaj parkov in plaž že opremljenih z žari za javno rabo. Med hrano, ki jo pripravljajo na žaru, se pogosto znajdejo klobase, pove sogovornik. Poleg piknikov imajo Novozelandci radi tudi kampiranje, naj bo samo za konec tedna ali za dopust.

O življenjskem standardu Mikec ocenjuje: »V zadnjem času se je tudi na Novi Zelandiji tako kot v Evropi vse obrnilo na glavo. Letalske vozovnice so se v zadnjih dveh letih podražile za 50 odstotkov, prav tako so se na splošno povišali stroški življenja, čeprav so nekatere stvari cenejše kot v Sloveniji. Kar recimo velja za nekatero športno opremo in elektroniko.«