Če kje, potem so gospodarji tu pokazali vso krutost, ki jo premore človeški um. Ubijali so na najcenejši način, saj je bilo znano, da so načrtovali, da človek v tem taborišču preživi največ tri mesece. Načrt fašistov je bil uničiti slovenski narod kot manjvredno človeško raso in zasesti njihov življenjski prostor. Žal Slovenci premalo oziroma sploh ne poznajo taborišča na Rabu, v katerega so pošiljali v glavnem ljudi z območja takratne Ljubljanske pokrajine in hrvaških krajev ob Kolpi, kjer so pobili in požgali celotne vasi, preživele pa poslali na Rab. Pripominjam, da so bili taboriščniki praviloma civilisti, ljudje, katerih edina krivda je bila, da so bili zavedni rodoljubi, ki so ljubili svojo zemljo in jezik in da so bili simpatizerji antifašističnih gibanj. Da je temu tako, kažejo podatki, da ob letošnji 80-letnici dogodka na Rabu, kjer sta bila glavna govorca predsednika obeh sosednjih držav in se je dogodka udeležilo nekaj tisoč ljudi, v medijih ni bilo zaznati praktično nobene informacije.
Slovesnosti ob 80. obletnici končanja trpljenja na Rabu sta v imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije skupaj s hrvaškimi društvi z bogatim programom, ki ustreza našemu spoštljivemu odnosu do taboriščnikov in žrtev taborišča, organizirala Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja in Taboriščni odbor Rab Gonars. Številni govorci so govorili o trpljenju v tem taborišču in krutosti okupatorjevih krvnikov ter opozarjali na ponovni vzpon fašističnih gibanj. Vabilu organizatorja sta se odzvala predsednica Slovenije, Nataša Pirc Musar, in predsednik Hrvaške Zoran Milanović ter številne antifašistične organizacije iz Slovenije in Hrvaške. Proslave se je udeležila tudi antifašistična organizacija iz Italije in predstavniki židovske skupnosti. Žal pa se vabilu ni odzval predsednik Italije Mattarela. Iz njegovega kabineta so sporočili, da še ni čas, da se te proslave udeleži italijanski predsednik. Skrajno cinično. Kdaj pa bo napočil primeren čas, da se najvišji predstavnik Italije opraviči žrtvam fašizma, ki je povzročil na tisoče mrtvih in pohabljenih ter na stotine požganih domačij in pokradenega premoženja? Največje žrtve so bili prav prebivalci Slovenije in Hrvaške. Tokrat je obnašanje italijanskega predsednika v svojem briljantnem govoru direktno okrcal Zoran Milanović, ki je v svojem slogu razvijal psihološki fenomen zločinov, ki ga lahko povzroči človek kot posameznik ali kot član neke ideološke družbe.
Italijani niso nikoli prevzeli odgovornosti za zločine fašistične Italije v 2. svetovni vojni. Niso bili deležni odgovornosti pred mednarodnim sodiščem, za kar se morajo zahvaliti Američanom. Njim je bilo prvenstveno važno zatreti močno komunistično gibanje, bolj kot preganjati fašistične zločince. V tistem času je bila namreč velika verjetnost, da bodo v državi na demokratičen način prevzeli oblast komunisti. Tako so se izognili katarzi, kot so jo preživeli Nemci, ki jim je prav zaradi tega uspelo zgraditi moderno demokratično državo, odstranjeno nacistične ideologije. Italijanska država pa še vedno v posmeh žrtvam fašizma ne upa svojim državljanom povedati resnice. Nasprotno, 80 let po vojni jim dozira fašistične laži in generira sovraštvo med narodi.
Črna pika organizacije dogodka pa pade na organizatorje dogodka. Številnim udeležencem (samo iz Slovenije je bilo 17 avtobusov) so pokvarili dan s tem, ko jim ob vabilu niso povedali, pod kakšnimi pogoji se je mogoče udeležiti prireditve. Dobesedno so jih iz avtobusov nagnali na dolgo dvokilometrsko pešačenje do prizorišča proslave. To je bila trnova pot ob najhujši vročini, ob tem da niso bili primerno obuti ter da na poti ni bilo enega prostora za kratek oddih v senci. Po dveh urah krasnega programa, ki smo ga večina prestali stoje, je bilo treba še ob vrnitvi pod enakimi pogoji premagati isto pot. Za to nezaslišano slabo organizacijo je odgovoren koordinacijski odbor, za kar ni opravičila. Upam, da bodo naslednjo organizacijo prevzeli ljudje z več spoštovanja in odgovornosti do udeležencev.
Jožef Martini, Ljubljana
