Že pri prvem srečanju s to pesmijo nisem razumel, zakaj bi zaljubljeno dekle izbiralo drugega. Ker je zadeva na osebni ravni, to ni tako hud spodrsljaj, če se pa nanaša na ves narod, je pa druga pesem.
Šele sedaj sem zasledil Mariji posvečen nagovor, ki ga je na Brezjah ob njenem vnebovzetju izrekel nadškof Zore. »Tebi (Mariji) izročamo slovensko domovino, da bi napredovala v luči vere in krščanskega izročila. Tebi izročamo tudi naše rojake po svetu, da bi ostali zvesti Bogu in domovini … Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku, ki živi in kraljuje vekomaj.« Tako sem izvedel nekaj novega, torej da sem umeščen v katoliško zibko. Nisem pa razumel, zakaj je tudi tiste, ki že imajo svoj svetovni nazor, porival v katoliško »gnezdo«.
Čeprav je po mnenju Zoreta Marija domala vsemogočna, bo to breme (ta velikodušno ponujen paket Slovencev) le prepustila Jezusu. Ali je Marija samo posrednik pri našem varstvu? Zakaj se potem ne obrnemo direktno na Jezusa? Zato, ker je posredništvo plod cerkvenih mož.
Kakšen pa je Marijin vpliv in njena veljava? Cerkev na Brezjah je bila zgrajena in posvečena sv. Vidu, toda Marija ga je uzurpirala in sv. Vid je šel v pozabo. Čeprav je na Slovenskem 318 cerkva posvečenih Mariji, ji je ta na Brezjah najbolj ustrezala. Če bi svoj daritveni nagovor nadškof Zore opravljal pred letom 1950, bi imel boljše pogoje, da se mu želja izpolni, saj je Marija tedaj bivala še med nami in je bila bolj dosegljiva. Tako pa je to božje poslanstvo opravil z velikansko zamudo, kajti na podlagi papeževe nezmotljivosti, je Pij XII. 1. novembra 1950 (na dan spomina na mrtve) razglasil, da je Marija bila »telesno vnebovzeta«. Uradno besedilo se glasi: »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Do tega datuma ji je naša zemljica zadostovala. Take papeževe odločitve spadajo med »verske resnice«, kar pomeni, da jih ateistom ni treba verjeti. Logično bi bilo, da je papež Pij XII., ko je že dobil ta prikladni preblisk, določil kar 1. november za Marijino vnebovzetje, toda 1. november je bil cerkveno že zaseden, zato je bil bolj primeren drugi datum (več praznikov – več cvenka).
Če je Marija res bila vnebovzeta, bom negotov, saj se bom brez njenega varstva počutil kot sirota. Samo ateizem me lahko reši depresivnega občutka. Tudi ne razumem, kako lahko Marija vsakega 15. avgusta odrine v nebo, ne da bi vmes prišla nazaj? Ali je mogoče več Marij? No, vernikov te nelogičnosti ne motijo, saj niso kot tisto zaljubljeno dekle, ki si zbira drugega.
Seveda se nadškof Zore pri svojem nagovoru ni mogel izogniti teme, kot je evtanazija. Za Cerkev ni moralno dovoljena, kajti življenje je sveto. Zakaj so pa na primer potem Giordana Bruna živega na grmadi zažgali, saj niti bolan ni bil? Ali po mnenju Cerkve njegovo življenje ni bilo sveto? Bog je samo eden, je trdila inkvizicija, čeprav je troedini. Giordano Bruno pa je v to dvomil, saj so trije (Bog, Sin in sv. Duh). Inkvizicije ni preklinjal, čeprav je vedel, da bo zaradi njihove izmišljotine ob življenje, temveč je rekel: »Vi, ki sodbo izrekate, se je bojite bolj kot jaz, ki jo sprejemam.«
Oh, stare grehe pozabimo, pustimo prostor novim. Menite, da jih ni?
Nekaj le ni v redu v slovenskem katolištvu, sicer jim Vatikan ne bi »odrezal glave« z odstavitvijo štirih nadškofov (Stres, Turnšek, Kramberger in Uran), in to brez posvetovanja z moralnim teologom dr. Štuhcem. Zanimivo je samo, kako je pri tej »čistki« Vatikan lahko spregledal nadškofa Zoreta. Jaz ga ne bi. V tem primeru bi nam pač kakšen drugi cerkveni mož uprizarjal pridige. Vse za ljubi kruhek.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
