Filmska režiserka, scenaristka in igralka Vida Breže, ki že šest let in pol živi v Londonu, kjer je iz filmske režije magistrirala na univerzi Goldsmiths, je življenje v tujini dodobra izkusila že pred selitvijo v Združeno kraljestvo. Mariborčanka je namreč v Kairu na tamkajšnji baletni akademiji tri leta poučevala in koreografirala klasični balet, ki ga je plesala 16 let. Poleg tega je v Egiptu učila jogo in igrala. Kairo je bil, pravi Vida Breže, ki je pred odhodom na drugo celino v Ljubljani diplomirala iz kulturne antropologije in etnologije, eden njenih največjih učiteljev v življenju.
»Ko se preseliš iz države z dvema milijonoma prebivalcev v mesto, kjer je samo registriranih prebivalcev 20 milijonov, zelo spremeniš percepcijo o tem, kako zelo velik je v resnici svet. Če izhajaš iz majhnega okolja, kar ima svoje prednosti, drugače doživiš razsežnosti sveta.« Spominja se srečevanj iz ene od kavarn v Kairu, kjer so jo ljudje spraševali, od kod je. Ob podatku, da prihaja iz Slovenije, kjer živi dva milijona ljudi, so se zasmejali in dejali, da toliko ljudi živi samo v njihovi ulici. Fizične razsežnosti egiptovskega glavnega mesta pa so le ena od razlik življenja v tej arabski državi v primerjavi z domovino. »Globoke razlike med našim in tem specifičnim arabskim svetom so v pojmovanju žensk. Odnosi med moškimi in ženskami so pri nas veliko bolj sproščeni in fluidni.« A onkraj tradicije, večinske družbe ter zunanjih plasti Kaira, poudari Vida Breže, je »kairov« pravzaprav zelo veliko. »V 20-milijonskem mestu, kjer prebiva tudi mnogo tujcev, najdeš okolje, ki ti je zelo blizu. Najdeš domačine, s katerimi zelo podobno razmišljaš.« Najdeš svoj družbeni mehurček.
»Pa vendar je v egiptovski družbi na površinski ravni, kaj je moško in kaj je žensko, zelo jasno opredeljeno,« pravi sogovornica, ki se je kulturnega besednjaka novega okolja učila tudi nevede prek zdrsov in kulturnih »prekrškov«. »V Egiptu mi je postalo jasno, da kulturne razlike niso zgolj nekaj, o čemer radi razpravljamo, ampak so v resnici celo zelo težka materija in pošteno resna stvar, sploh v določenih trenutkih.« Tako navede nekaj svojih tovrstnih izkušenj. V večstanovanjski hiši, kjer je živela – v Kairu je v navadi, da ima vsaka boljša stanovanjska hiša svojega baueba (conciergea, hišnika), – ji baueb Ibrahim ob popravilu njenega pralnega stroja ni pustil, da bi bila v istem prostoru kot serviser. »Bil je slabe volje, če sem šla na tržnico, ker je to moško področje. Prav tako ni želel, da bi se dotaknila smeti, ker je to njegovo delo. Nekoč je bil zelo slabe volje, ko mi je prijatelj domov prinesel računalnik. Globoko je bil razočaran, ker je na obisk prišel moški, ki ni moj mož. Kakšen teden je bil zelo nesrečen, dokler ga ni lastnik hiše potolažil, da so evropske navade drugačne. Ibrahim me je ogromno naučil, kako v Egiptu postopati v določenih družbenih situacijah. Na začetku sem marsikaj nevede počela neskladno z njegovo percepcijo dobrega okusa, pri tem, da bi bilo to v našem, evropskem vsakdanu nekaj povsem običajnega,« pojasnjuje Vida Breže.
Tako se še spominja, kako je plesalke prvič ob svojem prihodu učila prave baletne drže rok, kar zahteva prepognjen palec v notranjosti dlani. Ko je to kazala, pripoveduje, je v razred stopila ravnateljica in se zgrozila. »Takšen položaj dlani je namreč simbol muslimanske bratovščine, česar do tedaj nisem vedela,« svojo izkušnjo posreduje sogovornica. »Čeprav sem bila kot antropologija precej dobro opremljena z znanjem o kulturi, sem kljub temu s svojim naravnim obnašanjem Egipčanom nehote povzročala kulturni šok. Potrebovala sem približno pol leta, da s svojim vedenjem nisem več pretresala domačinov. Kar je veljalo tudi na verbalni ravni, saj je komunikacija v Sloveniji v primerjavi z egipčanskim in angleškim svetom veliko bolj neposredna. V Egiptu se izražajo zelo čustveno, ljubeče in poetično. Dokler nisem tega usvojila, sem občasno izpadla ostro in hladno. V egipčanskem načinu komunikacije moraš namreč dodati marsikatero arabesko.«
Premik v London
Po treh letih se je ustvarjalka odločila za premik. Odšla je v London, na študij. »Preskok iz Kaira v London je bil lahek. Lahko sem se vrnila v kodekse obnašanja in oblačenja, v katerih sem odrasla. Me je pa zelo začudila kapitalistična narava Londona. Tu je veliko vsakdanjega pa tudi romantičnega govora povezanega z bančnimi izrazi. Denimo, ljudje rečejo, da ne bodo investirali v neki odnos,« svoja opažanja podaja filmarka Vida Breže. »Pri čemer je,« kot še dodaja, »realnost enega najdražjih mest tudi to, da ti na vsakem koraku nekaj zaračunajo, česar iz Slovenije in Egipta nisem bila navajena.« Poleg tega zaradi visokih življenjskih stroškov v Londonu veliko ljudi še pri 60 letih živi v bivanjskih skupnostih, s sostanovalci, saj si samostojnega najema ne morejo privoščiti. Družbena segregacija je zelo velika, poudari Vida Breže.
Kot še pravi, London zanjo ni bila ljubezen na prvi pogled, temveč ga je vzljubila z leti in sedaj zelo rada živi tam. Anglija je postala njen drugi dom, medtem ko se v prvega, v Slovenijo, kjer ima družino in dolgoletne prijatelje, zelo rada vrača. Most med državama gradi tudi s svojim filmskim ustvarjanjem, saj je za razvoj svojega prvega celovečernega filma s soustvarjalci prejela sredstva Slovenskega filmskega centra.
Za mesto velikih razdalj, kjer prebivalci veliko časa preživijo v sredstvih javnega prevoza, na poti med točkami vsakdana, filmarka pravi, da ga opiše tudi pregovor, ki ga poznajo Angleži: če prideš 10 ali 15 minut prej, si točen, če prideš ob dogovorjeni uri, pa si že zamudil. Poleg tega je London lahko zelo komunikativno mesto. Pove še, da lahko zelo hitro pride do osupljivih srečanj. Pred kratkim je na podzemni železnici spoznala nekdanjega primabaletnika, ki je sodeloval tudi z Davidom Bowiejem in Iggyjem Popom.
Ko ustvarjalka pripoveduje o življenju v Londonu oziroma Združenem kraljestvu, podčrta, da sta mesto in država v zadnjem času doživela dva udarca. »Enega sta utrpela s celim svetom, s covidom, drugega pa z brexitom, zaradi česar veliko tujcev odhaja iz Londona, zato je v gostinstvu in zdravstvu velik upad delovne sile. Kar pa ne velja za kreativni sektor.« Na tem področju so ljudje zelo ambiciozni, pritiski pa so zaradi tega, ker se v London stekajo kreativci z vsega sveta, zelo veliki. »Eden prvih kreativnih šokov, ki sem jih doživela v Londonu, je bil, ko se je na avdicijo za moj magistrski film prijavil igralec, ki je igral v filmu Stalker Andreja Tarkovskega. Nisem mogla verjeti, koliko odličnih igralcev se je prijavilo. Lepota dela v Londonu je tudi ta, da včasih na snemanju sodeluješ s svetovno znanimi filmskimi imeni.« Kot še pravi Vida Breže, pa je za življenje in delo v Londonu morala usvojiti občutljive finese v angleški komunikaciji, ki jo zaznamuje posebej poudarjena vljudnost in pretanjenost. Tako so nežni predlogi v tem kulturnem okolju v bistvu že zelo jasno izražene želje, navodila ali celo ukazi.
