Letos se mi je prvič zgodilo, da sem to doživel po vsega treh dneh »mini dopusta«. Ali sem šel v prave kraje? Ali pa mi je morda uspelo tako hitro preklopiti na dopustniški ritem, zavedajoč se, da so pred mano le trije dnevi? Ali sem si ob vsem vremenskem dogajanju letos res želel in sem potreboval popoln odklop? Kdo ve? A ko sem se vrnil domov, sem imel občutek, da že dolgo nisem bil doma, da že dolgo nisem bral novic, skratka bilo je kot pravljičnih sto let, če malo pretiravam. Kako to, ne vem. Že leta hodiva avgusta za dva, tri, štiri dni v isti kraj ob Kolpi blizu Osilnice, v deželo Petra Klepca. Te kraje je najbolj prizadela nova meja, sploh naš vstop v schengen. Meje res razdvajajo ljudi. To je bil dolgo časa enoten prostor, kjer so ljudje sobivali, kjer ni bilo pomembno, ali si Slovenec ali Hrvat, bil si »od tam«. Sodelovali so, se ženili, govorili podobno narečje. Zagreb in Ljubljana sta bila daleč, zanesti so se morali nase. Živeli so trdo, sicer pa, kje po Sloveniji pa niso v dovolj daljni preteklosti?
Slovenija je lepa, a za preživetje marsikje trda do nedavnega. Že res, da nas sedaj povezujejo televizija, radio, splet, tudi boljše prometne povezave, a očitno to ni dovolj, ljudje se počasi izseljujejo. Morda bo kdo pripomnil, da državljani Slovenije nismo povsod enakopravni. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi bile kdaj možnosti in razmere povsod enake. Nikoli ne bodo, se mi zdi. A nekatere razlike so lahko tudi prednosti. Vprašanje pa je, koliko časa bodo v smeri razvoja naše družbe te prednosti še zadostovale, da bi ljudi prepričale, naj ostanejo. Držim pesti, kajti morda se bo v prihodnosti pokazalo, da bomo »mi iz centra« bolj potrebovali take kraje kot obrnjeno. x