Dobronamerno obračanje na Marijo, ki je za rimsko Cerkev višja sila (od protestantov zgolj spoštovana kot Jezusova mati), bi se glasilo bistveno drugače kot »priporočanje sonarodnjakov Mariji«, kot molitev za sonarodnjake in podobno. Da pa bi ji »posvečali«, moramo imeti v posesti. Saj le tisto, kar imamo v posesti, lahko »posvetimo« komu ali čemu. Ali ima tukajšnja veja rimske Cerkve torej v posesti vso »domovino«, ki jo »izroča« Mariji? Je posestnica tudi »naših rojakov v tujini« in zamejcev, za katere so cerkvenopravno pristojne druge veje rimske Cerkve? Mar ima v posesti kot enoten paket vso nacijo, torej vse državljane naše domovine, Republike Slovenije, v kateri je registriranih nekaj deset veroizpovedi in tudi agnostiki in ateisti? Ali pa se tega kar polašča, v stilu predreformacijske rimske Cerkve?
Vsako leto se 15. avgust navaja kot »krščanski praznik«, v resnici pa gre za katoliški praznik. Pravijo, da je 15. avgust »dan, ko se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa«. Pripadniki rimskokatoliške Cerkve so samo eden, statistično pomemben del kristjanov. Omenjena dogma. Sveto pismo nikjer ne omenja Joahima in Ane, ki sta za vernike te Cerkve Marijina starša. Da je bila tudi Marija »brezmadežno spočeta«, je dogma, ki so jo v Rimu razglasili 8. 12. 1854. Da je bila »telesno vnebovzeta«, je s sklicevanjem na papeško nezmotljivost razglasil Pij XII. 1. novembra 1950. To so torej dogme rimskega katolicizma in spoštujemo njihovo pravico, da tako verujejo. Zavedati pa se morajo, da denimo evangeličani ne potrebujejo Marije in svetnikov kot posrednikov med seboj in Bogom, za podlago pa jim je »sola Scriptura« – zgolj Sveto pismo. In vse kaže, da se slovenska veja rimske Cerkve ne more sprijazniti z ekumenizmom, ki ga zastopa tudi papež Frančišek. On krščanstva ne monopolizira, temveč spoštuje ekumeno.
Božidar Debenjak, Ljubljana
