Vse se je začelo pred dvanajstimi leti na pobudo profesorice likovne umetnosti in slikarke Ane Canjko. Najprej je na domačijo Rezelj na Dvoru pri Žužemberku povabila svoje prijatelje, nato pa se je likovno druženje razvilo v tradicionalni dogodek, Dvorske likovne dneve, ki so z leti dobili mednarodne dimenzije in pomemben status med tovrstnimi srečanji likovnikov. Tako zdaj vsako leto poleg domačih povabijo tudi okoli pet avtorjev iz tujine, pravi gonilna sila Dvorskih likovnih dnevov Rok Rezelj.
Vpeta vsa družina
»Dvor je kulturnozgodovinsko zelo bogat. Tu je bila Auerspergova železolivarna, znan je po halštatski kulturi, manjkal pa je neki kakovosten dogodek. In smo, tudi zaradi ljubezni do likovne umetnosti, začeli prirejati likovne dneve. Namen kolonije je predvsem promocija kraja in občine ter obogatitev kulturnega utripa v našem kraju,« pripoveduje Rezelj. Projekt financirata Rok Rezelj in njegova sestra s pomočjo svojih podjetij, umetnike pa gosti družina Rezelj na svoji domačiji tik ob reki Krki, kjer motivov, navdiha in sproščujočih trenutkov seveda ne manjka. V organizacijo je z vsem srcem in dušo vpeta celotna družina Rezljevih, tudi trije najmlajši. Pred štirimi leti so na Dvoru odprli galerijo DLD in njena zbirka šteje že več kot 200 del, nastalih na dosedanjih Dvorskih likovnih delih, več kot 80 avtorjev. Zbirko si je mogoče po predhodni napovedi tudi ogledati. Vsakoletno srečanje likovnikov ni pomembno le za družino Rezelj, kot je zapisala umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka ter strokovna spremljevalka srečanja Anamarija Stibilj Šajn, pač pa pušča sledi v širši skupnosti in predstavlja pomembno promocijo kraja, njegovih naravnih lepot in kulturnih znamenitosti.
V nasprotju z večino likovnih srečanj imajo na Dvorskih likovnih dnevih umetniki povsem proste roke pri izbiri motiva, vsak ustvarja na podlagi svojih trenutnih občutkov. »Na našem koncu seveda prevladujejo prizori reke Krke, pa kulturna dediščina, kozolci, gozdovi, tudi železo navdihne naše umetnike, kajti vsako leto si ogledamo železolivarski muzej. Vzdušje je zelo sproščeno, umetniki to ustvarjanje pri nas jemljejo kot neke vrste dopust, sproščeno druženje,« pripoveduje Rezelj.
Vsak lahko najde svoj kotiček
Že od samih začetkov je Dvorskim likovnim dnevom zvesta akademska slikarka in grafičarka Milena Gregorčič. »Na Dvoru je predvsem domače,« se nasmehne, ko jo povprašamo, zakaj jo tako vleče na Dvor. »Bila sem že na kakšnih osemdesetih kolonijah in doživela marsikaj. Tu pa imamo vse na razpolago, ves čas skrbijo za nas. Vsak lahko tu najde svoj prostor, kjer se dobro počuti. Ekipa je odlična, z nekaterimi se že poznamo, vedno pride tudi nekaj novih. Zelo lepo je delati tukaj, v naravi, vedno dobiš kak impulz.« Pa po dvanajstih letih v istem ustvarjalnem prostoru oko sploh še lahko zazna kaj novega? »Seveda,« odvrne. »Tam malo nižje sem fotografirala čudovit hrast, v katerega je udarila strela. Potem so ga požagali in ko je padel, je na hlodu ostala kot nekakšna skulptura, z miniaturno obliko velikanskega mesta. No, vedno nekaj najdeš.«
Tudi Janez Štros, ki se Dvorskih likovnih dnevov udeležuje že enajsto leto, pravi, da se na domačiji Rezljevih počuti kot doma. »Prav neverjetno je, kako vsa družina Rezelj s srcem živi za to kolonijo, za ta teden. To je nekaj nepredstavljivega. Ni želje, ki nam je ne bi uresničili. Da je družina pripravljena za likovno kolonijo nameniti svoj čas, denar, se nam popolnoma posvetiti – lahko ji damo le klobuk dol,« je dejal Štros. Slikati je začel pred 21 leti, po smrti ljubljene žene Anite. Kot pravi, mu je »nekdo« takrat potisnil v roke čopič, da je preživel. »V glavi je bilo marsikaj, kar ni prav. In že takrat sem dejal, da bom dal vse v dobrodelne namene, če bo kadar koli kaj iz tega.« Tako zdaj ves izkupiček od prodaje svojih del podari. Motiva si nikoli ne zamisli. »Vedno povem, da nisem slikar. A tako kot jaz rad slikam, malokdo slika. Še nikoli nisem, denimo, zmešal dveh barv skupaj. In nikoli nimam v glavi, kaj bom naslikal.«
Učinek umetnosti
Edini kipar med udeleženci Primož Pugelj je ustvaril skulpturo, kakršne se še nikoli prej ni lotil. Betonska skulptura predstavlja velikanski obraz. »Obraz je ogledalo duše,« pove. »Želel sem ga postaviti v reko Krko, kar pa bo zdaj najbrž težko izvedljivo. Okvirni naslov moje skulpture je Kraljica voda.« Kot pravi, se mu že od konca akademije vleče rdeča nit njegovega ustvarjanja v smislu, da obiskovalca s svojim delom zgolj popelje v neko smer, vsak opazovalec pa si nato naredi svojo zgodbo, morda prepozna, kaj se mu je ali se mu bo zgodilo. »Takrat dosežem to, da opazovalec za tisti trenutek pozabi na svoj vsakdanji ritem. In zame je to že dovolj, s tem je že dosežen učinek umetnosti.« Kot pravi, ga najbolj zanimajo osnovni elementi voda, zemlja, ogenj, zrak. »Le to bo ostalo. Površni trendi, denimo ko se zgodi vojna in je potem umetnost preplavljena s takšnimi motivi, tega nočem več delati. Želim iti globlje, se bolj povezati z naravo, živeti bolj lokalno. Da pogledamo vase, se obrnemo vase, to me zanima.«
Avtorji so ob koncu likovnih dnevov umetnine postavili na ogled na domačiji Rezelj. Za spremstvo po razstavi je poskrbela Anamarija Stibilj Šajn, nato pa so umetnine previdno shranili v galerijo DLD.