A na računice se ne kaže slepo zanašati. Lani smo pred četrtfinalom EP menili, da bo Poljska lažja ovira kot Ukrajina. Po porazu s Poljsko pa je bil takratni odziv laične javnosti silovit, razdeljena je bila tudi strokovna javnost. Zavedati pa bi se morali, da ne moremo biti vedno prvaki. Dva milijona nas je, redno se uvrščamo v četrtfinale elitnih tekmovanj in enkrat se lahko zgodi nekaj takšnega, kot se je lani. Pomembno je, da smo se nekaj naučili. Lani nismo prepoznali nevarnosti, z javnostjo vred smo se uspavali, češ saj smo že v polfinalu. Kot da po zmagah nad Litvo, Madžarsko, Nemčijo, Francijo in Belgijo tekma s Poljsko ni obstajala.
Tudi Luka je opozoril: lani nismo izgubili ne prvič ne zadnjič. Takrat nihče ni trdil, da šesto mesto ni neuspeh, za spremembe v moštvu, strokovnem štabu ali KZS pa bi morali imeti alternativne rešitve. Sekulića sem podprl, ker sem menil, da ni nič bolj kriv kot Dimitris Itoudis, ki je bil kandidat za slovenskega selektorja, z Grčijo pa še ni upravičil pričakovanj. Lani smo vnovič uvideli, koliko kamenčkov se je srečno povezalo v mozaiku EP 2017.
