Zadnja predstava, ki bo v tej sezoni postavljena na oder SNG Drama Ljubljana, je znana drama Striček Vanja (1898) ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova, ki bo v režiji Janusza Kice premierno uprizorjena nocoj ob 20. uri. To je bila sicer sploh prva celovečerna igra Čehova, ki smo jo dobili v slovenščini – le deset let po nastanku je bila v prevodu Friderika Juvančiča in režiji Hinka Nučiča odigrana prav v Deželnem gledališču (predhodniku Drame), v isto stavbo se je vrnila še leta 1939 v prevodu Josipa Vidmarja, nazadnje pa je bila v Drami uprizorjena pred več kakor pol stoletja. »Razlog, da Čehov ostaja priljubljen tako pri občinstvu kot pri gledaliških ustvarjalcih, je preprost – ker so njegovi junaki tako podobni nam danes,« ob povratku tega besedila na repertoar ugotavlja ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel.
Kot je dodala, igre Čehova vselej delujejo na dveh ravneh. »Prva raven so subtilno prikazani odnosi med ljudmi, podani skozi iskrive, duhovite ter hkrati globoke dialoge, druga pa nekakšno diskretno opisovanje družbe, ki jih obdaja.« Dramo Striček Vanja poleg tega po njenih besedah za aktualno delajo tudi nekateri skoraj preroški odlomki, ki se navezujejo na ekologijo in premislek prihodnosti človeštva. »Seveda pa je treba pri Čehovu vedno najti tudi ključ, kako ga uprizoriti za sodobni čas.«
Zahtevna preprostost
Ta ključ je iskal režiser Janusz Kica, ki je v Drami pred desetletjem že pripravil uspešno uprizoritev Treh sester. »Vsak čas, vsak režiser, vsak ansambel imajo svojega Čehova – in pot do njega je treba zato poiskati vedno znova,« poudarja. »Moj največji navdih pri tej predstavi so bili igralci, ki so se tako odločno podali v to besedilo; dejstvo je pač, da Čehova ne moreš delati brez primerne zasedbe. Sicer pa je to morda najbolj zanimiva in za postavitev tudi najtežja igra tega avtorja: gre namreč za predelavo nekega njegovega zgodnejšega in ne pretirano uspešnega besedila, vendar ta predelava še zdaleč ni popolna – v njej je kar nekaj praznih mest in nejasnosti, ki jih je vznemirljivo odstirati.«
Vsebino drame pravzaprav kar dobro povzame že njen podnaslov, Prizori iz podeželskega življenja v štirih dejanjih – kot je pri Čehovu pogosto, je dogajanje umeščeno na podeželsko posestvo, kjer v klavrno rutino zataknjene dramske osebe pestujejo vsaka svojo nesrečo, ozračja nekakšne jalovosti pa ne preženejo ne nepričakovani dogodki ne čustvene iskrice, ki se vnemajo med njimi. »Drama se dogaja med intelektualci, zanje smo vedno mislili, da lahko vplivajo na dogodke v družbi, zdaj pa v tem več kot 120 let starem besedilu spoznamo, da ni tako,« se namuzne Kica, ki dodaja še, da je bil glavni izziv pri postavitvi te igre, da je dogajanje v njej razmeroma preprosto. »Ravno preprostost je najtežje doseči, najti je treba pravi ritem in ton, da predstava sploh deluje.«
Ljudje, ne pa junaki
Uprizoritev je nastajala po novem prevodu Tatjane Stanič, ki je poudarila, da so Strička Vanjo doslej v slovenščino prevajali sami mojstri, toda vsak s svojega zornega kota, pri četrtem prelitju te drame v naš jezik pa je poskušala poiskati predvsem primerno sodobno skladnjo, pozorna je bila tudi na to, da ritem in način izrekanja odražata odnose med liki. »Besedilo je sicer nekakšen destilat dramatike Čehova, je zelo zgoščeno in hkrati polno nejasnih referenc, katerih pomen se odstira šele iz razmerij med posameznimi osebami.« Dramaturginja Mojca Kranjc pripominja, da je Čehov v igro vnesel vrsto vprašanj, ki jih je poslal v prihodnost kot nekakšno sporočilo v steklenici. »Ko smo razvozlali, kaj piše v njem, smo spoznali, da gre za teme in težave, tako družbene kakor intimne, ki so danes še bolj žgoče, kot so bile v njegovem času.«
Igor Samobor, ki bo nastopil v vlogi Serebrjakova, kot eno izmed aktualnosti besedila vidi to, da se nobeden od likov ne premakne in ne napreduje nikamor, »kljub vsem razpredanjem, kaj vse bi bilo treba«, podobno kot je to v sodobnem času. »Govorimo veliko, naredimo pa malo.« Maša Derganc, ki igra Jeleno Andrejevno, pravi, da njen lik »ni junaški, je pa človeški«: Jelena se dobro zaveda, da ni srečna, a nima poguma, da bi se odločila za spremembo, zato ostaja pri tistem, kar ima, podobno kot se to dogaja še marsikomu. V zasedbi so še Branko Šturbej (Vojnicki), Marko Mandić (Astrov), Maruša Majer (Sonja), Silva Čušin, Valter Dragan ter Petra Govc, scenografijo je zasnovala Karin Fritz, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, avtor izvirne glasbe pa je Kyrre Kvam.