V nogometnem žargonu lahko mirno rečemo, da smo evropski konkurenci tako rekoč na vsaki tekmi kljub trem rdečim kartonom zabili hattrick in predčasno zapustili igrišče. In to čeprav je trenerje politika menjala kot po tekočem traku in je naš športni direktor iz balinarskih vod in več časa kot na igrišču preživi za bifejskim šankom. Pred leti nam je stadion skoraj zarubila zloglasna trojka. Izgubili smo nekaj igralcev, ki so prestopili v tuje klube, še vedno pa so naši zabijali gole! Kaj bi šele bilo, če bi se tega športa zares lotili kot profesionalci. Razlike že zdaj niso obrobne, razlike so velikanske! Večje, kot sem si mislil tudi sam. Visokoleteče besede niso odveč. Superlativi pri športnih uspehih kar letijo iz nas.
Predstavljajmo si šport, kjer bi Slovenija deset let zapored osvojila naslov evropskega prvaka. Ponoreli bi. No, to je naša borza. To so naša podjetja! To so naši ljudje! In vse to nam je uspelo v okolju, kjer je borza zadnja skrb sleherne slovenske vlade, kjer povprečen poslanec nima niti trgovalnega računa, in v okolju, v katerem sta nas z ljudsko obveznico prehiteli tako Hrvaška kot Makedonija. Vse, kar je slovenskega politika naredila za kapitalski trg, je to, da je v skorajšnji Ponzijevi shemi, kjer smo vsi v vrstah stali pred poštnimi okenci za vpis delnic Nove KBM, te prodala in jih potem ista politika izbrisala, izdala na novo, prodala finančnemu skladu, ta pa z bajnimi dobički prodal strateškemu partnerju. x Finance
