Ubijanje ljudi je zločin. To je aksiom. Pa je res? Moje mnenje je, da je ubijanje živali – kamor sodi tudi človek – nedopustno. Življenja vseh živih bitij so sveta. Seveda ne v religioznem smislu, ampak v pogledu na svet, kakor naj bi ga gojil vsak človek. Saj je boj za preživetje osnovni nagon vseh živih bitij, ki nam je tudi skupen strah pred smrtjo.
Smrt je ena od največjih skrivnosti življenja, ki jo ljudje že skozi naš obstoj želimo razumeti. Pogrebne slovesnosti ter grobovi so namenjeni nam, še živim in ne mrtvim. Njim je vseeno, kje so. Morda ima Freud prav, ko pravi, da nihče od nas zares ne verjame v lastno smrt. Navedeni aksiom o ubijanju ljudi kot zločin povsem razvodeni v vojni. V vojni je dovoljeno, pravzaprav zaželeno ubijanje nasprotnih vojakov. V vseh vojnah se ubijanja praviloma razširijo na civiliste, mlade, stare, moške, ženske, otroke ... Poleg tega smo ljudje edine živali, ki žrtve pred usmrtitvijo praviloma mučijo. Zveri svojih žrtev ne mučijo. Človeško zgodovino zaznamujejo vojne. Časi miru so bistveno krajši od časov vojne. Ubijanje je torej ena od temeljnih značilnosti človeštva. To misel potrjujejo teksti Biblije, v kateri na marsikaterem delu (zlasti v Stari zavezi) nimajo pisci nič proti pobijanju. Biblija, ki je nastajala dolgo, vsaj že od leta 1000 p. n. š., je odraz človeške biti, pa naj bo to Božja beseda ali besede modrih ljudi.
Vrnimo se k PPKŽ. Philip Roth v eni od knjig opisuje umiranje svojega očeta. Mučno umiranje. Ob tem zapiše, da je smrt naših bližnjih najhujša stvar, ki jo v življenju doživimo. Kako res. Vendar se je pisatelj odločil, da očeta ne bodo operirali, ker bi bila operacija smrtno nevarna. Očeta so pustili, da ga je bolezen počasi ugonabljala. Ali so ravnali prav? Verjetno se strinjamo, da je življenje umirajočega, ki ga spremlja nevzdržno trpljenje, nekaj, česar ne želimo nikomur. Prav tako iz prakse vemo, da paliativa – tudi z vidika osnovne statistike – ne pomaga in ne more pomagati vsem. Večini da. Kako pa pomagati peščici tistih, pri katerih paliativa odpove? Naloga nas zdravnikov ni v nesmiselnem podaljševanju življenja. Naša naloga je, da z vsemi močmi ter sredstvi pomagamo bolnim ljudem. Smiselno je PPKŽ uboj (pomoč pri uboju), ki po zgoraj napisanem človeku ni tuj. Pa vendar. Uboj človeka v vojni je vselej zločin, PPKŽ pa bi morali razumeti kot izraz največje možne humanosti. Ter ljudi, ki pri tem sodelujejo, razumeti kot visoko etične z neizmerno osebno integriteto in ne kot ljudi, ki jim ta dejanja nižajo ugled ter poklicno dostojanstvo – kar skrbi zdravniške organizacije. Ravno obratno.
Strinjam se z zdravniškimi organizacijami, da obstaja realna nevarnost zlorab tega instituta s posledičnimi nepotrebnimi smrtmi. Saj ubijanje človeku ni tuje. Zlorabe se bodo dogajale, tega ne more preprečiti noben zakon. Ga pa lahko zmanjša na minimum. Končno lahko tudi druge zdravniške odločitve privedejo do smrti bolnikov. Koliko ljudi umre zaradi predpisanih zdravil? Kar nekaj – kljub upoštevanju vseh zapovedi medicinske kakovosti. Vendar se seveda ne sprašujemo, če je treba bolnike zdraviti z zdravili.
Nedvomno je PPKŽ edina rešitev za veliko večino pravilno izbranih bolnikov, ki se zanjo tako ali drugače odločijo. Moj odgovor na začetno vprašanje je torej da.
Stanislav Šuškovič, Šenčur