Menim, da je vsakomur jasno, da če ustavno sodišče ne bi odpravilo začasnega zadržanja novega zakona o RTV in končno omogočilo pričetek njegove uveljavitve, kar pomeni konstituiranje novega sveta zavoda in posledično zamenjavo vodstva, kar se bo zgodilo v naslednjih tednih, se Pavle Rupar in njegovi upokojenci ne bi zbrali na poti k Trgu republike še pred stavbo nacionalke in si privoščili kar nekaj hudih besed in celo dejanj na račun njenih novinark in novinarjev ter ostalih zaposlenih. Beremo, da so še najbolj prestrašili novinarko iz MMC-ja Lariso Daugul, ki je spremljala prihod Ruparja in ki je slišala, ko je nekomu, ki jo je zmerjal, skušala dopovedovati, da le opravlja svoje delo, da »ampak vi niste naša, vi lažete!« Zanimiv stavek, ki pove, da že oni »vedo«, kdo je njihov, ki ne laže. Če bi se na shodu pojavili predsednik odhajajočega programskega sveta Gregorčič, generalni direktor zavoda Whatmough, direktor televizije Urbanija, odgovorna urednica informativnega programa Rebernikova, »novinarji« Možina, Pirkovič, Petrovčičeva, Svetina, Krevs, Plaskanova, Milenkovič, morda še kdo, za katerega ne vemo vsi, Ruparjevi pa, bi jih sprejeli z ovacijami, ker da so dolgo vztrajni in uspešni borci proti vdoru obstoječe parlamentarne večine v avtonomijo RTV-ja. Da jim znova in znova pojasnjuješ in dokazuješ, da je šele zdaj bil spisan zakon, ki umika politiko iz upravljanja zavoda, ker ni več državni zbor tisti, ki imenuje večino članov sveta, ampak so to civilna družba in zaposleni, ne zaleže. SDS, Janez Janša in njegova podaljšana roka na čelu tako imenovanega »Inštituta 1. oktober«, s pomočjo od njih nameščenih odločevalcev in oblikovalcev informativnega programa televizije, že odkar so lani izgubili volitve, svojemu »narodu« dopovedujejo, da je bil pod njihovim mandatom prvi nacionalni mediji svoboden, avtonomen, pluralen, visoko profesionalen, apolitičen in da se šele zdaj, s prihodom Roberta Goloba na čelo vlade, pričenja njegov politični prevzem. Indoktrinacija v nulo!
A tako se začenjajo te reči, sem dejal na srečanju z Ankarančani, ki so me nedavno povabili, da bi skupaj predebatirali o obujanju fašizma predvsem v bližnji soseščini. Spodbudila sta temo še frišno imenovanje Giorgie Meloni, predsednice najbolj desne politične formacije pri zahodni sosedih, »Bratje Italije« na čelu vlade, ter nedavni shod neofašistov v Trstu, ki so s tipičnim fašističnim pozdravom, z naprej stegnjeno roko, počastili spomin na Almeriga Grilza, znanega tržaškega neofašista iz 80-ih let, sicer novinarja in vojnega dopisnika, preminulega leta 1987 v Mozambiku. Kaj od tega pričakovati za nas, so me vprašali. Spomnil sem jih na to, da je bilo huje leta 1992, ko je svojo prvo vlado postavil Silvio Berlusconi in za ceno priznanja na novo osamosvojene Republike Slovenije skušal izterjati celo revizijo Osimskih sporazumov z mejami vred. Pa v nadaljevanju dejal, da naj nas bolj skrbi to, kar se nam dogaja doma. Zavoljo zamujanja pri izpolnjevanju volilnih obljub, nerodnosti v komunikaciji z javnostjo, obče krize, ki je z nami vred zajela vso Evropo kot posledica ruske agresije na Ukrajino in neprimernega odzivanja Nata in EU nanjo, ter neizprosnega opozicijskega nagajanja zlasti s strani SDS, antijanšizem, ki ga je sredinsko-leva politična večina zajahala, da bi pred dobrim letom prevzela vajeti države, izgublja na moči.
To pa pomeni, da tako kot drugje po članicah Evropske unije tudi nam grozi vrnitev na oblast skrajne, militantne desnice, za katero smo že spoznali, da je ob vsakem povratku hujša in manj usmiljena do političnih nasprotnikov in neubogljive javnosti. Nemalokrat smo slišali iz njenih vrst obžalovanje, ker se ob osamosvajanju Demosova oblast ni lotila temeljite lustracije usedlin prejšnjega socialističnega režima, ki da se mora slej ko prej zgoditi.
Da, tako se začenjajo te reči. Pa k nam še vse številčnejši migranti prihajajo. Zaradi vojn, pregona, revščine in lakote ter nenazadnje zaradi podnebja.
Aurelio Juri, Koper
