Nekaj tovrstnih domislic in zvenečih napovedi se je že pred lanskoletnimi državnozborskimi volitvami bobneče organiziralo v razna gibanja in strančice, a so s skromnim izkupičkom volilnih glasov izviseli. 16 je bilo tovrstnih obstrancev, dva od njih je kasneje medse milostno posrkala Svoboda (še vedno si ne znam razložiti, čemu), 14 ostalih je razočaralo okrog 126 tisoč volivk in volivcev.
Pa nazaj k PS. Na 37. strani 2. izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika sem prebral, da je platforma lahko večja plošča, navadno namenjena za opravljanje kake dejavnosti: na ladji za pristanek helikopterjev, na tirih za razlaganje tovora, v politiki pa za pripravo razvojne strategije. In kaj naj bi v našem primeru utemeljevalo rojstvo PS? SDS, od koder ta ideja štarta, je na preteklih državnozborskih volitvah iztržila 23,48 % ali 279.897 volilnih glasov, njen podpredsednik pa je nato na predsedniških volitvah zbral zavidljivih 414.079 glasov, torej okrog 134 tisoč glasov več, kot jih je SDS na parlamentarnih volitvah. Sprenevedava spravljivost je obrodila sadove. Od kod ta presežek glasov, ne vem, del teh gre verjetno iz vrst na državnozborskih volitvah odpadlih obstrancev. Zato je povsem razumljivo, da se je ob takem rezultatu poražencu predsedniških volitev in njegovi zatajevani duhovni materi utrnila ideja o še enem možnem načinu za muharjenje volivcev. O nečem »velikem«. Iz izkušenj vemo, da se SDS, domala že dan po porazu, vestno loti priprav na naslednje volitve (interpelacije, ruparijade, zborovanja simpatizerjev, ki so pod njeno vladavino zadržano molčali …). Kakorkoli že, vsakič jim tako – poudarjam: povsem legitimno – uspe prepričati tja okrog 25–30 % volilnega telesa, kasneje se jim sicer pridruži še kakšen Perič ali Simonović, da jim včasih za kratek čas uspe celo vladati, a se naposled vse klavrno konča z rojstvom kakšnega novega obraza. Blizu 70 % volilnega telesa jih nikoli ne voli: med njimi so taki, ki že sicer nikoli ne volijo, če pa že, ne njih. In tako se nam vedno znova porajajo bolj ali manj (ne)posrečeni »novi obrazi«. No, ta, ki poskuša zdaj ustvariti »nekaj velikega«, se vsaj z novimi obrazi ne hvali, v doslej videni združbi, ki obletava novo spravljivost, sem opazil marsikaj že znanega in sprenevedavega. Sam tudi tokrat v tem ne vidim kaj prida obetavnega.
Rekel bi, v Deželi nič novega! Je pa staremu/novemu akterju na politični sceni zagotovljen prostor za dodaten medijski interes, celo NSi-Krščanski demokrati bodo morda morali začeti razmišljati o kakšnem obetavnejšem novem/starem obrazu, sedaj vladajoči pa bodo prisiljeni resneje razmišljati o razpokah v svojih vrstah, idejah in početjih, v katere se bodo zagotovo, ob glasnem sklicevanju na svojo spravljivost, besno zaganjali in zalezli politični konkurenti.
Josip Meden, Ljubljana
