Prva harmonika je prišla k Burkatovim, ko so jo kupili od prebivalca novomeškega romskega naselja Žabjak. Henček je imel takrat devet let. »Zvečer, ko je bilo v hlevu vse narejeno, sem se usedel h krušni peči in vlekel, ponavljal, poskušal, spreminjal,« je pred leti povedal za Dolenjski list in poudaril, da ima največ zaslug za njegovo glasbeno pot mama Jožefa. »Za novo harmoniko smo celo prodali zadnjo kravo v hlevu. Ljudje so govorili, da se je nekomu pri Burkatovh zmešalo.« Veliko je igral na harmoniko med služenjem vojaščine in zatem po gostilniških vrtovih in na ohcetih. Leta 1961 je prvič zaigral na gasilski veselici.
V osnovni postavitvi ansambla sta bila poleg Henčka še kitarist Bogdan Čater in basist Jože Zupan s pevcema Tomažem Brankom in Vasjo Matjanom. Sredi osemdesetih so ob pomladitvi k ansamblu prišli sinova Tomaž in Toni ter pevka Metka Kastrevc. Sprememb je bilo še nekaj, pomembno pa je tudi sodelovanje Burkatovih mentorjev Borisa Kovačiča in Bertija Rodoška.
Kako je nastala pesem Metliška črnina, nam je povedal sin Tomaž, danes skladatelj resne glasbe: »Oče je precej sodeloval s Tonijem Gašperičem. Bil je fantastičen dan, s soncem obsijan, ko se je peljal proti Metliki. Med vožnjo sta mu v glavo stopila melodija in osnovi refren. Hitro je zavil k Toniju, da ju ne bi pozabil, Toni pa je napisal preostali, večinski del besedila.« Tomaž se je spomnil tudi dogodka s poti na veselico nekje na Štajerskem: »Voznik je začel prehitevati lojtrni voz, ko je videl, da nasproti prihaja avto, zato je z vso silo zavrl. Zavladala je tišina, nato pa se je oglasil Toni Gašperič, ki je bil tudi v kombiju: 'No, vidiš, Henček, zdaj bi bili pa kmalu prvi na Lojtrci domačih.'«
